generic image

Kompromis

Leta 2001 predstavljena toyota avensis verso se s konkurenco v segmentu velikih enoprostorcev ne razume najbolje. Pravzaprav je s svojo zasnovo, ki črpa iz dveh avtomobilskih svetov, enoprostorskega in limuzinskega, dokaj osamljena. A to nekateri cenijo, pa čeprav pri tem ne gre brez kompromisov, ki jih je njena zasnova tudi po rahli prenovi konec prejšnjega leta zadržala. Ostal je tudi 2.0-litrski turbodizel D-4D, ki smo ga temeljito preizkusili.

Dobrodelna osvežitev karoserije

Zunanjost versa je po treh letih še vedno sveža in prepoznavna. K temu je nekaj prispevala rahla prenova konec prejšnjega leta, ki se je dotaknila predvsem sprednjega dela z novim odbijačem, masko in žarometi. Zadnje avtomobil deluje bolj kombijevsko, spredaj pa limuzinsko, o čemer priča tudi za ta razred podpovprečna višina 1.725 mm. Avesnsis verso je predvsem z boka skladen avtomobil, kolesa so močno pomaknjena v kote karoserije, kar je razlog za solidno odmerjeno medosno razdaljo 2.825 mm. Z dolžino 4.690 mm deluje bolj samozavestno in všečno od običajne limuzinske različice, kar kaže na to, da Toyoti pri limuzinah srednjega razreda manjkajo oblikovalske izkušnje.

Zasnova pušča nekaj neizpolnjenih želja

Čeprav avensis verso sodi v segment D, torej med druščino VW sharana, renaulta espaca in francosko-italijanskih četvorčkov, mu manjka kar nekaj atributov, ki so značilni za ostale. Od takšnega avtomobila upravičeno pričakujemo v celoti ravno nakladalno dno, drsna vrata, ki omogočajo lahkoten dostop do tretje vrste, nizek nakladalni rob prtljažnika veliko fleksibilnosti pri razporeditvi notranjih sedežev, ki jih je lahko pet ali sedem. Pri tem zasmova versa razočara, pa čeprav lahko posamezne sedeže, ki tehtajo 14 kg, pomikamo vzdolžno, jim zlagamo naslonjala in jih lahko tudi popolnoma odstranimo. Vrata so povsod klasična, kar sicer zadostuje za dostop do druge vrste, na parkirišču pa se zgodba obrne na glavo, še posebej takrat, ko se prebijamo do dveh sedežev v tretji vrsti, ki sta za odrasle primerna le v skrajni sili. Ugodnejša izbira se zato zdi pet sedežev, toda pozor, kasneje njihovega števila ni mogoče povečati. V primeru sedmih sedežev ostane še 282 l prtljažnika, ki ga lahko z odstranitvijo druge in tretje vrste povečamo na največ 2422 l. Žal je pri večjih in težjih predmetih potrebnega kar nekaj napora, saj je nakladalni rob visok 15 cm. Toyota se malce odkupi z dodatnim predalom prostornine 70 l v dnu, kar omogoča namestitev rezervnega kolesa pod dno vozila v predelu voznika.

Udobje na visoki ravni

Limuzinsko naravnanost versa pa ne oznanjajo le zgoraj našteta dejstva. Tudi za volanom je občutek podoben, »krivo« pa je nizko sedenje, limuzinsko oblikovana armaturna plošča in na tleh pritrjena prestavna ročica. Najbolj pa verso razveseljuje med vožnjo, ki le malo diši po okornih enoprostorcih. Lega je vselej zanesljiva, meja zdrsa v zavojih je visoka, volan pa dovolj neposreden, da z veliko Toyoto lahko tudi uživamo. Prestavna ročica je pomaknjena nazaj, kar zahteva nekaj privajanja, vendar se v končni fazi izkaže kot ugodno. Udobje pri sedenju povečujejo po višini nastavljiva naslonjala za roke ter izdatno odmerjeni in čvrsti sedeži v prvih dveh vrstah. Za voznikom in sovoznikom je prostora predvsem za kolena res veliko in tod avensis verso z lahkoto prekaša nekatere na prvi pogled večje konkurente. Zaprtih in odprtih predalov je veliko, posebej dobrodošli so tisti pod in nad sredinsko konzolo, ki versu močno povečajo potovalno samozavest. Upravljanje z različnimi sistemi je po zaslugi zelo velikih in preglednih gumbov (nekaj se jih nahaja tudi na usnjenem volanu) skrajno enostavno, pregledni in lepo oblikovani so tudi merilniki z biserno svetlobo. Pozitiven kvalitativni občutek zaokroža solidna izdelava.

Varčen, šibek in glasen turbodizel

Da velikim družinskim avtomobilom po karakterju najbolj ustrezajo dizelski agregati ni nič novega. Tudi testnega avensisa verso je poganjal predstavnik sodobnih varčnih agregatov z neposrednim vbrizgom goriva preko skupnega voda, variabilno geometrijo lopatic turbinskega polnilnika in hladilnikom vstopnega zraka. 2.0-litrski agregat D-4D, ki zmore 116 KM (85 kW) in 250 Nm navora, ki je večinoma na voljo med 1.800 in 3.000 vrtljaji, pa v praksi razočara. Motor je predvsem glasen in robat (zvok spominja na dizle starejšega datuma), njegov izkoristek pa je omejen na ozko območje vrtljajev, kar z drugimi besedami pomeni, da mu (pre)hitro zmanjka sape. Avensis verso je s tem motorjem kljub svoji, za ta segment skromni teži 1.480 kg, le skromno motoriziran. Še dobro, da je takšna tudi poraba, ki v povprečju ne presega osmih litrov dizelskega goriva. Petstopenjski ročni menjalnik ima pri dinamični vožnji zaradi pogostega menjavanja prestav kar nekaj dela, čeprav je ročica lahkotna, ima le rahlo predolge hode. Učinkovito zaviranje omogočajo izdatno odmerjene 15-palčne kolutne zavore s sistemom ABS z elektronsko porazdelitvijo zavorne sile in zavornim asistentom.

S paketom opreme luna za 6,9 mio SIT

Pri avensis versu je že v osnovi za varnost dobro poskrbljeno. Zračnih vreč je šest, vsi sedeži so opremljeni s tritočkovnimi varnostnimi pasovi, pri testni različici s paketom opreme luna pa sta za aktivno varnost dodatno skrbela sistem za nadzor stabilnosti in sistem proti zdrsu gnanih koles. Znotraj paketa opreme luna najdemo še klimatsko napravo, električni paket, 16-palčna aluminijasta platišča, meglenke, sedeža v tretji vrsti in listič s ceno 6,9 milijona tolarjev, kar je razmeroma veliko, če upoštevamo skromne zmogljivosti motorja. Komu je torej namenjen avensis verso 2.0 D-4D? Odgovor bi lahko zapisali takole: tistim, ki so jim klasični veliki enoprostorci preveč okorni, limuzine srednjega razreda premalo praktične, pri pogonu pa cenijo predvsem varčnost. Pregovorno Toyotino zanesljivost pa tako ali tako cenimo vsi.

KOMENTAR: Anže Jamnik, novinar

Toyota avensis verso 2.0 D-4D sol – Neracionalen dodaten milijon

 

Na kratko smo preizkusili tudi različico z najbogatejšo opremo sol. Za dober milijon slovenskih tolarjev več od temeljito založene opreme luna oziroma za natanko osem milijonov tolarjev dobite zraven še posebno kamero, vgrajeno v zadnji del avtomobila, ki prikazuje sliko na večnamenskem in na dotik občutljivem barvnem zaslon na sredinski konzoli ter tako olajša parkiranje. Sicer pa je avtomobil dovolj pregleden v vse smeri, tako da tudi brez tega pripomočka ni večjih težav s parkiranjem. Oprema sol obsega še ločen prezračevalni sistem za zadnji del vozila in dve pomični strešni okni. Zadnje se s pomočjo elektrike lahko popolnoma odpre, medte ko je sprednje strešno okno pomično ročno le navzgor za nekaj centimetrov. Če med seboj primerjamo pakete opreme terra, luna in sol se izkaže, da je smiselno doplačati slabega pol milijona za opremo luna, medtem ko je dodaten milijon tolarjev za opremo sol popolnoma neracionalna odločitev.

 

Foto: Miloš Milač