Test: Kia Niro EX Champion Hybrid (nizka poraba goriva in odličen menjalnik)

Test: Kia Niro EX Champion Hybrid (nizka poraba goriva in odličen menjalnik)

Kako pomemben je evropski trg za korejskega proizvajalca vozil lahko sklepam že po samo dveh strateških potezah. Prva je bila narejena leta 2006, ko so zaposlili Petera Schreyerja, evropejca na poziciji predsednika in vodje oblikovanja pri Kia Motors Corporation. Kiini modeli so oblikovno postali čisto po okusu evropejcev, kar dokazujejo številne Red dot nagrade in uvrstitev med 100 najbolj vrednih blagovnih znamk na svetu po Interbradn lestivci

Druga poteza pa je ravno model Niro s katerim so na rastočem evropskem trgu prepoznali potrebo po hibridnih vozilih in pripravili resnega konkurenta praktično monopolnemu Priusu. Kia je s to potezo prehitela marsikaterega evropskega proizvajalca. No, v resnici so pri Kii naredili precej več streteških potez v zadnjem desetletju a v sklopu tega testa sem se odločil, da izpostavim ti dve. 

Po velikosti spada Niro nekje med Ceedom in Sportegom. Hibridni sistem so razvili povsem na novo in si ga Niro deli še z Ioniqom. 1.6 litrski bencinski agregat z močjo 77 kilovatov naj bi imel porabo pri 18” kolesi 4,4 l / 100 km a na testu je bila 4,9 l / 100 km. Za primerjavo, v letu 2016 sem testiral Priusa, ki je imel porabo 5 l / 100 km. No, ta primerjava ni povsem primerna, saj vozili nista bili narejeni v istem letu, razlikujeta pa se tudi po velikosti, Niro je malce širši in višji a je po dolžini za skoraj 20 cm krajši od Priusa. S porabo želim samo povedati, da je Kia z modelom Niro očitno na pravi poti v segmentu hibridnih vozil.

Na testu me je pozitivno presenetil poskočen motor in samodejni menjalnik, ki je med bolj praktičnimi menjalniki na trgu. Kaj imam v mislih? Veliko samodejnih menjalnikov omogoča Manual mode s premikom prestavne ročice v levo ali nižje od pozicije D, kar pomeni, da lahko voznik upravlja s prestavami. Posebnost pri Niru pa je ta, da se ob premiku ročice v M mode vključi še Sport mode nastavitev (bolj poskočen motor, neposreden volan …), kar je zelo praktično v križišču, ko nimaš časa iskati gumba z oznako S in potrebuješ hitro speljevanje.

Foto: Aleš Poznič

Niro ima poleg že omenjega odlično asistenčno opremo, najbolj me je navdušila tehnologija Line assist oziroma LDW, ki prispeva k udobni vožnji po avtocesti in obvoznici. Omeniti je potrebno še praktičen pametni, radarski tempomat, sistem za opozarjanje vozil v mrtvem kotu in sistem opozarjanja na čelno trčenje.

Verjetno je potrebno zaradi tehnologije, ki pretvarja kinetično energijo v električno, na zavore pritisniti malce močneje, vsaj takšen je bil občutek, ko sem isti dan presedel iz hibrida v “navaden” avto.  

Še bolj kot pri drugih avtomobilih me je ravno pri Nirotu zmotilo dejstvo, da ima avto, ki z razno serijsko vgrajeno tehnologijo ponazarja prihodnost vozil, še vedno v ponudbi povsem navaden ključ.

S to potezo so iz mojega vidika pri Kii deloma razvrednotili percepcijo o napredku v tehnologiji. Mogoče boste rekli, da sem preveč pikolovski in se motim, saj je v praksi verjetno drugače. Večina ljudi nima tako pogostega stika z različnimi avtomobili v istem časovnem obdobju, kot tisti, ki jih testiramo in smo zaradi tega bolj kritični do takšnih stvari. Čeprav sem že večkrat omenil, bom še tokrat razložil svoj način razmišljanja. Brezstični (keyless go) ključ ni nobena tehnološka novost ali posebnost na trgu in pri avtomobilu nad 20.000 € me ne more nihče prepričati, da je to tako velik strošek, da ga ne bi v nove (dražje) modele vgrajevali serijsko. Lahko ga primerjamo s tehnologijo električnega pomika stekel, ki je še ne dolgo nazaj buril duhove, če si videl na zadnjih sedežih ročko za ročno odpiranje oken. No v nekaterih primer (na žalost) še danes najdemo premium blagovno znamko, ki nima serijsko električnega pomika stekel. Enostavno gre za tako praktično tehnologijo, ki lahko (z nizkimi stroški za proizvajalca) precej dvigne zadovoljstvo lastnika oziroma uporabnika vozila. Tudi, če bi takšen ključ za odtenek podražil nakupno ceno, sem prepričan, da je to pravilna odločitev iz vidika zadovoljstva uporabnika vozila. 

Kljub obsežni kritiki klasičnega ključa me je Niro med testom navdušil, saj se po zaslugi dobrega menjalnika, dobre lege na cesti in hibridnega pogona odlično vozi, dobra ergonomija za volanom pa je že očitno standard pri Kiinih modelih. Niro je kljub manjši prostornini prtljažnika, znaša 373 litra (zaradi baterije), dovolj prostoren za vsakodnevno (družinsko) uporabo.  

Predvidevam, da se bodo za Nirota odločali kupci, ki želijo nižjo porabo goriva, se veliko vozijo po mestu in so okoljsko ozaveščeni.

Osnovni podatki (Niro 1.6 GDI EX Champion Hybrid)

Cenik

Cena osnovnega modela (LX Fun): 25.990 EUR
Cena testnega modela (EX Champion): 28.920 EUR
Motor: 1.6 litrski bencinski hibrid (77 kW)
Moč elektromotorja: 32 kW
Menjalnik: samodejni 6-stopenjski
Pospešek:  11,5 sek. do 100 km/h
Končna hitrost:  162 km/h
Poraba na testu: 4,9 l/100 km
Prostornina prtljažnika:  373 l
Masa vozila:  1.930 kg

Foto: Jan Gregorin

 

Oznake: ,

Aleš je del uredništva Avto.Over.Net že od januarja 2011. V začetku je skrbel predvsem za nemoteno delovanje portala v ozadju; asistenca pri snemanju, priprava projektov. Danes opravlja delo izvršenega urednika.