Lara: Več kot le prevozno sredstvo.

Blog

Danes je žalosten dan. Ne, nihče ni umrl. Nisem ruknila izpita. Nisem se skregala s fantom. Pravzaprav je vse čisto normalno. Zunaj je čisto bolano hud dan. Sonček, ptički in vse. Ampak vseeno… Nekaj ni v redu. Nekaj manjka. Nekaj v mojem srcu – in v moji garaži. Danes smo namreč prodali avto. MOJ avto. […]

Danes je žalosten dan.

Ne, nihče ni umrl. Nisem ruknila izpita. Nisem se skregala s fantom. Pravzaprav je vse čisto normalno. Zunaj je čisto bolano hud dan. Sonček, ptički in vse.

Ampak vseeno… Nekaj ni v redu. Nekaj manjka. Nekaj v mojem srcu – in v moji garaži. Danes smo namreč prodali avto. MOJ avto.

Tisti, ki me poznate – se ve, o kateri raketi govorim. Okej, raketa je mogoče premočna beseda… Pravzaprav gre za slabi dve desetletji starega Volkswagnovega Polota, 1.4 Classic, tistega z ritjo. V svojih zlatih časih bele barve, zadnja leta vedno bolj bež. Ne preveč lep. Ne preveč vsestranski. Konjev verjetno manj, kot jih najdemo v povprečnem horseburgerju. Vreden ravno toliko. Mja, verjetno vas zanima, zakaj ves ta safr. Zakaj raje ne skačem od veselja, ker sem se ga znebila.

3

Naj razložim.

Pisalo se je leto 1997. Bila sem še malo, svetlolaso, pegasto dekletce, ravno na poti v prvi razred osnovne šole. To, da sem izgledala kot eden izmed tistih prikupnih otrok na reklamah za Kinder čokolado, naj vas ne zavede – bila sem mala pošast na dveh nogah. Tistega dopoldneva sem se v vrtcu skregala z mojo najboljšo prijateljico. In ko je jezna odcepetala stran, sem na tleh zagledala njen pulover. Ne vem za vas, ampak mene so doma učili, da bodo stvari, ki jih ne bom pospravila za sabo, končale v smeteh.

In točno tam je končal njen pulover.zajcek na snegu45

Verjetno mi ni potrebno razlagati, da je čistilka smeti tekom dneva odnesla ven in da se je za nesrečnim puloverjem izgubila vsaka sled. In mi tudi ni treba razlagati, da je bil pulover neke hude fensi šmensi znamke in da sta moja starša tekom popoldneva prejela ne preveč prijeten klic rahlo razkurjenih staršev.

Ravno takrat, ko sta v roke prejemala ključe našega novega avta.

Spomnim se, kot da bi bilo včeraj. Starša sta bila le par let starejša, kot sem jaz zdajle. Kakšnega hudega razkošja nismo imeli – manjkalo nam pa tudi ni prav nič. Spomnim se, da sta v našem malem, enoinpolsobnem stanovanju dneve in noči preračunavala, kombinirala in si na vse možne načine razbijala glavo, ali bomo počasi lahko zamenjali staro, dotrajano katrco in si privoščili nov avto. Katrci so se otroci v vrtcu smejali. Ker so imeli doma večje, novejše avtomobile. Spomnim se, da sem stalno spraševala očija, kaj bomo kupili, pa je rekel, da še eno katrco. Ali pa Renaultovo petko.

Otrok, ki je od malega vzgajan v bencinskem duhu, ene izmed njegovih prvih besed pa sta ”potot” (i.e. motor) in ”miula” (i.e. Lamborghini Miura), nad to izbiro pač ni preveč navdušen.

In potem se pred blok pripelje do ušes nasmejan fotr v snežno beli, svetleči limuzini. UAU! Dandanes je to verjetno malce težje razumeti – ampak ko se šestletni otrok presede z zadnjih klopi stare, zmatrane katrce v sveže, nemško udobje zadnjih sedežev novega Volkswagna, je to nekako tako, kot če bi prešaltal s skiroja na Bugattija. V tišini sem sedela na zadnjih sedežih, se čudila vsej tehnologiji in opazovala nepopisno srečne obraze staršev. Fotr se kar naenkrat obrne, za trenutek mu nasmeh izgine z obraza in s (komaj) resnim obrazom mi reče: ”Vesela sva zaradi novega avta, ne zaradi tebe. S tabo bova opravila, ko pridemo domov.”

Malce sem bila kregana. Pa mislim, da sta mogla kupit nov pulover. Ampak vseeno nista bila preveč jezna name. Imeli smo namreč nov avto!

polo na morju
In od tega dneva dalje, pa vse do danes, je bil ta bombnik del mojega življenja. Peljal me je v prvi razred osnovne šole. Vsak ponedeljek in sredo zvečer me je čakal pred glasbeno šolo, ko sem zaključila z lekcijami flavte. Pa vsakič, ko sem se vrnila s šole v naravi. Pozimi nas je vozil v Kranjsko Goro, poleti na Lošinj. S tremi kolesi in kajakom na strehi. Prevozil je celotno Jadransko obalo do Dubrovnika in dobršen del tamkajšnjih otokov. Bil je prvi avto, ki sem ga vozila. Oči me je peljal na tisto taveliko parkirišče v Planici, me posadil na voznikov sedež in – sva šla. Dokler me ni zagrabila panika in sem pohodila bremzo. Brez sklopke. Motor je skorajda pogledal čez armaturko. Fotra je verjetno rahlo zabolelo srce, pa sem romala nazaj na sovoznikov sedež. V svoj zagovor – stara sem bila dvanajst let.

pridna laraa1

Moja valetapridna laraa4. Moji koncerti s flavto. Moji treningi plezanja. Moj prvi zmenek. Pa moj maturantski ples. Vsi srednješolski žuri, ko sem imela še policijsko uro in me je oči hodil iskat ob čiiisto prezgodnjih urah. S prikolico v Idrijo po moj prvi motor. S prikolico v Celje po moj drugi motor. Vpis na faks. Prvi solo kilometri. Prvi fantje. Prvi break – upi. Solze na volanu. Prve solo počitnice s puncami. Šle za štiri dni, avto naložile, kot da bi šle za dva meseca. Izpiti na faksu – groza in panika na poti tja in plesanje in petje na vsa pljuča na poti nazaj, s sveže poštempljanim indeksom na sovoznikovem sedežu. Razgovori za službe. P4240722Neštete nočne izmene in nepopisna sreča, ko zjutraj utrujen zagledaš svoj zvest avtoček. Dvodnevni pobegi na obalo. Žurat, spat na zadnjih sedežih. Pa Slovenski dan na Grobniku – trije smo spali not, pa pihalo je tako, da nas je bočno premikalo po parkirišču. Pa zimsko vstajanje ob šestih zjutraj in lovljenje nespluženih parkirišč po Rudniku. Prva nesreča. Pa… Pa… Pa….

Okej, saj ste dojeli.

20140726_202540Na avtomobile gledamo kot na nekaj vsakdanjega, obveznega, nekaj, kar pač mora biti. Menjamo jih hitreje kot mobilne telefone. Postali so naš modni dodatek. Pa še denarnice nam praznijo in nonstop je delo z njimi. Brezveze. Potem ti ga pa odpeljejo, in ugotoviš, da je pravzaprav s tabo doživel več kot kot katerikoli od tvojih bližnjih. Da ti je bil zvest bolj kot katerikoli fant. Da je bil zanesljiv bolj kot marsikatera prijateljica. Da je bil pravzaprav družinski član. Da je bil tvoj pri stik s svobodo, tvoj prvi korak k odraslosti, tvoja prva možnost odločanja.

Da si ga imel rad.

Zadnje besede? Cenite to, kar imate (in vozite). Tudi če ni ravno Maserati, ki že leta visi na steni vaše garaže. Za vse bo še čas.

Volkswagen, hvala ti za tako mojstrovino, ki je našo družino varno in uspešno spremljala celih osemnajst let. Najbrž mi ni treba pisati, kaj je zafilalo praznino v moji garaži. Tebi, moj dragi Polo… Eh, saj bi napisala, da služi še naprej tako dobro, kot si do zdaj, ampak ne bom. Ker mi ni treba. Ker v to ne dvomim. Takih avtov pač ne delajo več.

2
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.