Andreja: Položila sem ga – dvakrat

Aktualno, Blog

Kaj je sramotnega, kar se ti lahko zgodi v življenju? Pustite domišljiji prosto pot in si predstavljajte slabe scenarije vašega življenja. Zabavno? Niti ne.

Kaj je sramotnega, kar se ti lahko zgodi v življenju? Pustite domišljiji prosto pot in si predstavljajte slabe scenarije vašega življenja. Zabavno? Niti ne. 

Predstavljajte si, da bi se s tekom dokazovali pred simpatijo in v trenutku zmagoslavja treščili po tleh kot ste dolgi in široki … Ali na primer, da bi vas zalotili v objemu ljubljene osebe, za katero nihče še ne bi vedel, da sta skupaj. Kaj pa, če bi na razgovoru za službo rignili spraševalcu v obraz? … Ok, ta zadnja je malo huda, a obstaja množica situacij, ki so neprijetne. Med njimi tudi moja, ki je nisem pričakovala, še manj načrtovala in nikakor ne želela.

Zgodilo se je na vožnji za izpit kategorije A v avtošoli AMTK. Vožnji?! Bolje rečeno uvajanju v vožnjo, polžjem capljanju, nesigurnem lezenju od točke A do tooooočkeeee B. Inštruktor, moram priznati, se je zelo potrudil. Na prvi uri mi je razložil dele motorja, povedal osnove vožnje, predstavil pravilno motoristično opremo in mi prijazno dovolil, da zajaham motor. Predlagal je, da ga premaknem, spravim v tek, kot se reče. V tistem trenutku sem bila navdušena. Uživala sem v »brzinski vožnji« 5-10 km/uro, ter pri tem opazovala okolico, kako naglo drvi mimo. Po nekaj krogih se je sicer umirila, vse počasneje se je premikala, vse več plina sem dodajala in s ponosom naznanila, da sem prišla vse tja do pete prestave. Danes, ko gledam nazaj, se mi zdi smešno, ampak tako je bilo na začetku in ne morem pomagati.

motor

Ko pa človek dobi nekaj zaupanja vase, nekaj več občutka, da zna in zmore, postane “pogumen”. Ni več pozoren na podrobnosti. In takrat ga praviloma nese. Nese tja, kjer ne želi biti.

Bila je osmica. Vsi, ki so delali izpit za motor, se je bodo spomnili. Ko prvič slišiš zanjo, si rečeš, »ah, saj tako težko pa ne more biti«. In v resnici ni, ko jo enkrat natreniraš. Do takrat zna biti izziv, ki ponuja priložnosti za ponavljanje enega in istega. In ta osmica (naj v miru počiva na poligonu na Viču v Ljubljani), mi je po tem, ko sem že bila na tem, da jo zvozim, dala največjo šolo.

Na motorju nikoli ne pozabi, da si na motorju. Na motorju napake niso dovoljene in vsak napačen gib se kaznuje. In me je, ko sem delala vtis, napaka kaznovala. Rekla ni nič, samo v desnem zavoju mi je pokazala, kako je videti od blizu. Silila me je k tlom. Do zadnjega sem mislila, da bom nekako zvozila. A bila je močnejša. Ne toliko močnejša, kot vztrajnejša. Motorist nikoli ne odneha. Pravo smer išče do zadnjega. A je nisem. In me je preveč nagnila in me pognala v svoje središče.

Ne bom razlagala, kako je pristati na tleh. Vsak, ki da nekaj nase ve, da se ni lepo valjati po tleh. Vsak pameten bi predhodno umaknil nogo stran od motorja. No, nekateri jo raje pustijo spodaj, da se potem ne morejo pobrati. In da ne rečem, bila je tudi škoda na motorju. Poleg praske še odlomljeno ogledalo … Vse to je bilo preveč. Šola gor ali dol. Zavarovanje gor ali dol. Začetnik gor ali dol. Z motorjem se ne pada. Vsaj ne pri taki vaji. Ne s 5 km/uro. Ne pred ljudmi. A bi vse še šlo, če bi bilo to enkrat in edinkrat. Ampak to sem po nekaj urah še ponovila. In to ne med vožnjo. Takrat je bilo še huje. Medtem, ko sem čakala, da začnemo z uro. 

Če sem prvič še poskušala omiliti situacijo, pojasniti okoliščine, omiliti sram …  Verjemite, drugič nič od tega nisem poskušala. Se mi ni zdelo vredno komentarja. Zato pa sem se temeljito pogovorila s seboj in začela s treningi vzdržljivosti. Moram priznati, to ljubko prevozno sredstvo ni tako ljubko, ko začne siliti iz ravnotežja. Ima več kot dvesto kil in takšna masa potrebuje mnogo bolj odločno roko.

Dragi moj, od sedaj naprej polagava samo še ovinke, asfalt pobližje me ne zanima več.

Video utrinki – prva ura vožnje:

Prispevek je mnenje avtorja 
in ne izraža nujno stališča uredništva.