Petek! Ura je že sedem popoldan. Ljubljana se je že zavila v temo. Jesenske barve narave se mešajo s soji luči javne razsvetljave. Sedim v avtomobilu, popolnoma sam, poslušam radio in se sam sebi zadovoljno smejim.
Dan se je pričel že okoli šeste ure zjutraj, kot vsak delovni dan v tednu. Skok v pisarno, pregled elektronskih sporočil in rutinsko pisarniško delo, nastavljanje kampanij, skok po avtomobil v Kristalno palačo, dogodek v Kopru z vozili znamke MINI, rokovanje z županom Borisom Popovičem, povratek v Ljubljano, ponovno delo za računalnikom, hitro kosilo z nudlji in paradižnikom, skok na Pro Karting v Črnuče in že sedim sedaj v avtomobilu in razmišljam o minulem dnevu, tednu.
Avtor zapisa.
Nihče me ne moti. Telefon je končno utihnil. Misli švignejo daleč, daleč proč. Spomnim se trenutka, ko sem bil majhen, še pubertetnik. Skoraj vsak dan sem hodil na takratno dirkališče Mobikrog pri Cerkljah ob Krki in opazoval tiste, ki so imeli priložnost in možnost se poditi po progi z dirkalniki, športnimi serijskimi in izven-serijskimi avtomobili, bolidi. Občudoval sem jih. Prihajali so z dragimi avtomobili. Za dirkalne gume so plačali celo premoženje. Jaz pa sem se kalil v pometanju proge, spoznavanju ljudi in praktičnih pravil ekonomije. Zdi se mi, da je od tedaj minila cela večnost. Ali je približno devet let lahko cela večnost? Kakor za koga.
V tem času sem prehodil, še bolje zapisano, prevozil številne kilometre svojega življenja. Od začetniških novinarskih dni sem se sprehodil čez uredništva številnih revij, kot so bila oziroma so še Avto Fokus, Avtomanija, Avto+šport, Mobil, Drive&style ter natipkal ogromno prispevkov, testov, novic. Obiskal številne dirke in posnel številne fotografije. Bil sem tudi izvršni urednik mesečnika Mobil ter odgovoren za odnose z javnostmi za mednarodne dogodke v Sloveniji, kot sta MotorSport Salon in reli starodobnih vozil Dunaj-Trst. Pomagal sem še pri organizaciji krožno-hitrostnih dirk v sklopu kluba AK Lamko in še bi lahko našteval.
Pogled, ki sprošča, pozicija v kateri uživam.
Zadovoljno stisnem volanski obroč avtomobila, ki ga tokrat vozim. Sprošča me misel na moje dosedanje delo, dosežke, uspehe. A tudi neuspehi so me izšolali, mi dali življenske nauke. In vse te misli mi prihajajo v glavo, ko sem sam v avtomobilu. Lahko sem resnično vesel, da imam možnost voziti različne avtomobile. Tokrat sedim v BMW-ju 535d xDrive in užitek ga je voziti. Resnično. Pomislim, da me sprošča zgolj ta model v tem trenutku? Ne! Tudi v Dusterju Extreme sem užival in tudi v Opel Adamu. Všeč mi je bil tudi Citroen C4 Picasso. Hja, vožnja me očitno resnično sprošča. Misli ponovno odtavajo proč. Pričnem zgolj še opazovati cesto, luči, okolico, avtomobile. Živim.
Kaj pa ti? Kaj te sprošča? Si zadovoljen sam s seboj? S svojim življenjem? Živiš?
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
