Poplesavajoč trivaljnik

Aktualno, Zanimivosti

Če bi bil Kawasaki H1 moški, bi bil to vsekakor tip človeka, ki je zadnji s katerim bi svojo hčerko pustili zvečer ven. Hiter, glasen in nevaren, a obenem izjemno karizmatičen in zabaven.   Logična…

Če bi bil Kawasaki H1 moški, bi bil to vsekakor tip človeka, ki je zadnji s katerim bi svojo hčerko pustili zvečer ven. Hiter, glasen in nevaren, a obenem izjemno karizmatičen in zabaven.

 

Logična smer razvoja 

V poznih šestdesetih letih prejšnjega stoletja je Kawasaki odkril veliko rentabilnost investicij v motocikle večje prostornine. Stroški razvoja so bili skoraj enaki kot pri motociklih manjših prostornin, zato pa so jih lahko prodajali po višjih cenah. Prvi tak Kawasakijev motocikel je bil W1, skoraj popolna kopija starega BSA A10. Prodali so jih le manjše število in pri kupcih ni povzročil ravno velikega navdušenja.

 

Rojstvo izzove Suzuki s T500 

Kawasaki si je do takrat že ustvaril ime z lahkimi in hitrimi motocikli, opremljenih z dvotaktnimi dvovaljniki manjših prostornin. Logičen korak je bil tako pollitrski dvovaljnik. Izdelali so prototip, a ga je na njihovo nesrečo ravno takrat prekosil Suzuki s svojim kasneje legendarnim T500. A Kawasaki ni želel le slediti konkurenci, temveč stopiti stopničko višje. Trinajst mesecev po Suzukijevem T500 je Kawasaki predstavil serijski motocikel z do takrat najboljšimi pospeški.

 

Kawasaki H1 je pravzaprav nedonošenček 

Objektivno gledano je imel kawasaki H1 mnogo napak. Menjalnik je bil nenavadno zasnovan, s prostim tekom pod prvo prestavo. Zelo vprašljive so bile tudi zavore in ob zaviranjih je bilo potrebno vseskozi loviti motocikel da ni ušel iz smeri. Še najbolj zanesljivo je bilo v sili ugasniti motor. Ne brez razloga je zato H1 postal znan kot ‘ The triple with the ripple’ (poplesavajoč trivaljnik).

 

Serijsko 10 KM več od takratnih dirkalnikov
Ampak pogonski agregat je pomenil revolucijo. 60 KM (10 KM več kot so takrat ponujali dirkalniki Manx, Norton in Seely, ki so še dirkali za veliko nagrado) je bilo na voljo naravnost iz škatle. Nič predelav, nič posebnih kitov za povečanje hitrosti, nič preciznih priprav. Preprosto vsak, ki je imel H1, je lahko dosegel hitrost 220 kilometrov na uro.
 

Vzljubili so ga predvsem Američani
Pospeški na četrt milje so bili dih jemajoči. Serijski kawasaki H1 je to dosegel v 12,4 sekunde in s tem prekosil vsakega dvo ali štirikolesnega udeleženca v prometu. Še posebno Američani, ki cenijo pospeške bolj kot karkoli drugega, so se preprosto zaljubili v H1 in jih tudi največ pokupili. V Evropi pa je vsak imel svojo zgodbo o tem, kako ga je dodobra prestrašil ta brezkompromisen dirkalnik, ki je bil le s težavo primeren tudi za vsakodnevne vožnje.

 

Leta 1970 drugo mesto v prvenstvu za veliko nagrado
Kawasaki je s H1 tudi dirkal in kadar je prišel do cilja oziroma ni vrgel dirkača po tleh, je z njim žel velik uspeh. Ginger Molloy je naposled ukrotil zverino in pripeljal svojo ‘zeleno pošast’ do drugega mesta, za Giacomo Agostinijem na MV Agusti. To je bilo leta 1970 v svetovnem prvenstvu za veliko nagrado do 500 kubičnih centimetrov.

 

Leta 1976 tehnično dodelan, a brez duše

Kakorkoli, Kawasaki je naposled le podlegel pritisku trga in naravovarstvenikov. H1 je tako zrasel, si oblekel obleko, zavezal kravato in ostrigel dolge lase. Rezultat je bil H1 iz leta 1976. Tehnično je bil to najboljši H1 kdajkoli, prav tako veliko enostavnejši za vožnjo, a obenem z veliko manj duše od prvinskega in surovega H1.


Sorodne vsebine