Vili Ošlaj je eden najbolj izkušenih in prepoznavnih slovenskih sovoznikov. Dolgoletne izkušnje je nabiral ob različnih voznikih. Udejstvoval se je na relijih v Sloveniji, ostalih evropskih državah, uspehe pa je zabeležil tudi na Bližnjem vzhodu v tamkajšnjem prvenstvu v reliju. Pridobljene izkušnje bo letos poskušal unovčiti na sovozniškem sedežu ob Gregi Premrlu.

»Gregi sem pred pričetkom sezone obljubil, da, v kolikor peljem državno prvenstvo, bo to na njegovem sovozniškem sedežu. Veseli me, da sem se za to lahko odločil. Ko sem imel čas, sem že v preteklih sezonah vedno z veseljem sedel poleg njega. V njegovi ekipi se počutim odlično,« poudarja Ošlaj, ki je z Grego doslej že dosegel nekaj lepih rezultatov doma in v tujini.

O pričakovanjih pred sezono 2017 pravi: »Stvari so povsem preproste. Največji bonus za reli posadko je konstantnost, saj s tem ne izostanejo niti rezultati. Želim si, da bova z Grego »delala« dobre čase na vsaki hitrostni preizkušnji s čim manj odstopanj. Za popis proge imam nekaj novih idej, ki jih bova z Grego skušala implementirati. Radar bova tako poskušala še nekoliko dodelati. Ekipo, s katero bom letos sodeloval, že zelo dobro poznam. Njen pristop k udejstvovanju v reliju je popolnoma profesionalen, kar v Sloveniji velja le za redke. To je eden izmed ključnih razlogov, da bomo sodelovali.«

»Menim, da je najpomembnejše, da pred vsakim startom želiš zmagati, a se kljub temu ne smeš obremenjevati z visokimi cilji. Letošnje sezone se že zelo veselim. Zanimive bodo tudi dirke v tujini. Z Grego bova skušala doseči čim več tudi v prvenstvu ERT (European Rally Trophy),« še dodaja Ošlaj, ki je v preteklosti bogate izkušnje pridobil tudi na Bližnjem vzhodu. Med domačim in tamkajšnjim relijem le stežka potegne vzporednice:

»Tekmovanje v slovenskem državnem prvenstvu, pa tudi na ostalih evropskih relijih, je z reliji na Bližnjem vzhodu v prvenstvu MERC popolnoma neprimerljivo. V Evropi smo tekmovalci na relijih navajeni, da nas cesta nekako vodi proti cilju, medtem ko je na prostranih področjih Bližnjega vzhoda vse ravno. Posadka se tako zlahka znajde v dilemi, katero pot v določenem križišču izbrati. Delo otežujejo tudi peščeni viharji. V puščavi v skoraj nični vidljivosti lahko popolnoma izgubiš orientacijo. Za sovoznika je tam delo izredno naporno in se nanj na ta način vrši velik pritisk. Želim si, da bi tam še nastopal, saj s tovrstnimi izkušnjami rastem kot sovoznik. To je zame najpomembnejše.«