“Vsak novi dan bo vedno prinesel nekaj novega in sčasoma se bomo morali prilagoditi, nekaj spremeniti.”

 

 

Na srečo veljamo ljudje za najbolj prilagodljiva bitja na planetu in se vsega, kar nam je novo, prej ko slej naučimo ali kot bi lahko tudi rekli – si na novo “reprogramiramo možgane”. Pa vendar, za dosego kakršnekoli spremembe bomo potrebovali dovolj časa in energije, saj bomo morali premagati boj s sebi najhujšim sovražnikom – samim seboj.

 

 

“Življenje je sprememba. Če se nehaš spreminjati, nehaš živeti.”

Spremembe so velike ali male, prijetne ali še tako nezaželjene, dotikajo se bodisi tistega bodisi onega področja. So takšne in drugačne in “jih je malo morje”. (Točno tak izraz bi uporabil tudi moj dragi dedek Aldo, ko bi mi razlagal o obsežnosti nečesa…)

 

 

Hočeš ali nočeš: Vedno se bo pričela bitka dveh strani v sebi, kjer ena stran hoče sodelovati, druga pa se na vso moč upira. Najtežje je vsekakor biti kos tistim spremembam, ki so nam vsiljene in jih moramo sprejeti, če želimo nadaljevati v trenutnem okolju.

Zamisli si na primer, da nekega dne v službi izveš, da je v podjetju potrebna reorganizacija in boš z naslednjim tednom sedel(-a) na nekem drugem stolčku v nekem drugem oddelku.
“Kaaj??!”, bi meni javil notranji glas.

Ali pa, da boste v bližnji prihodnosti začeli z uvajanjem novega sistema, ki bo izboljšal trenutne postopke – tako časovno kot stroškovno.
“Jim bom sedaj postala odveč?”, bi se vprašala sama.

Taka vsiljena sprememba je velik izziv, ker “se ti ne sanja”, kaj bo ta sprememba dejansko prinesla in kaj te čaka, zato tvoj obrambni mehanizem potegne na plano tvoja negativna čustva. Vsaj sprva.

 

 

Včasih se pa zgodi ravno nasprotno – spremembe si želimo že dalj časa, se nanjo postopoma pripravljamo in čim se pojavi priložnost zanjo, se je lotimo z največjim veseljem!

Ponavadi so to spremembe, ki se jih odločimo vpeljati v svoje življenje na osebnem področju: spremembe lastnega sebe in svojih navad. V takih spremembah vidimo globlji smisel in zato smo zanje tako močno motivirani, da privajanja nanje stečejo precej gladko. Vsaj sprva.

“Če hočeš spremeniti okolje, moraš najprej spremeniti sebe.”

 

 

Spoznala sem, da je za dosego svojega cilja potrebno iti izven cone udobja. To ne pomeni, da ne smemo uživati, ne razumi me napak: Uživanje v trenutkih (trenutkih!) je smisel življenja, a si obenem nikjer ne smemo dovoliti obstati, se nehati spreminjati, rasti.

“Ladja je v pristanišču varna, a ni bila zato zgrajena, da bo privezana na pomol celo življenje.“

Nekega pravila, kako biti spremembam kos, ni. Univerzalen pristop v nobenem primeru ni učinkovit, kar pomeni, da se mora vsak izmed nas vsake spremembe lotiti drugače. 

“Bolje kot situacijo poznaš, bolje in lažje z njo tudi upravljaš.”

 

 

Žal je na vsakem koraku, vse dokler novost ne postane dobro utečena praksa, prisotno veliko tveganje, da se bomo spremembi dokončno uprli in cilja nikoli ne dosegli. Zato je ohranjanje nenehne vztrajnosti tu izjemno pomembno!

“Vse se da, če se hoče.”

Poleg vztrajnosti je potrebno tudi veliko optimizma in potrpežljivosti, saj informacije sprejemamo izredno počasi in nikoli popolnoma…

“Vaja dela mojstra in mojster vadi. Nenehno.”

 

 

Roko na srce: Najraje pa imaš spremembe v avtohišah, kajne?

Tu je situacija spet malce drugačnejša, saj ko pride na tržišče nekaj novega, imaš toliko časa, kot si ga želiš, da zadevo preučiš in jo preizkusiš, preden se odločiš zanjo.

Včasih je “dajanje času čas” odlična poteza, saj se s časom kar samo od sebe izkaže, kaj je dobro in kaj ne. Nič se ti pri takih odločitvah ne mudi in nihče te ne sili, da po spremembi sežeš, preden se nanjo dodobra pripravita tako ti kot tvoja denarnica. 

 

Hibridni Hyundai Ioniq

Kot je naš Luka zapisal pred meseci v predstavitveni novici: “Ioniq je prvi trajnostno orientiran Hyundaijev avtomobil. Gre za edini model na trgu, ki združuje tri različne pogone. Na voljo je kot popolnoma električno vozilo, hibrid ali priključni hibrid…“,  naj te razveselim, da ga lahko danes v domačih Hyundai avtosalonih preizkusiš z vsemi možnimi pogonskimi različicami!

 

 

Testni Hyundai Ioniq deluje na “običajni” hibridni pogon, kar pomeni, da nima priključka in se za razliko od “plug-in” hibrida akumulator polni izključno le s pomočjo bencinskega motorja.

Osebno dajem preferenco “plug-in” izvedbi, saj… bom zelo iskrena in priznam:
Zaradi možnosti polnjenja vozila se v mestnih središčih rada (seveda samo za kratek čas!) poslužujem brezplačnih parkirnih mest, ki so na lokacijsko odličnih mestih in so namenjena za polnjenje električnih vozil. Da ne bo zvenelo morebiti egoistično, naj poudarim, da poleg “zastonj parkiranja” tako tudi dodobra napolnim akumulator (ki se v mestnem načinu vožnje hitro izprazni!) in poskrbim za čisto okolje, kolikor je to s hibridom pač mogoče… Amen.

 

 

Testni Ioniq z motorjem 1,6 GDI, katerega skupna moč motorja je 103,6 kW (141 KM) in opremskim razredom Impression je, kljub moji “lahki nežni nogi” in minimalni uporabi gretja-hlajenja, izpraznil zalogo električne energije precej hitro. Uporabljal jo je namreč večinoma le pri speljevanju in tudi med mojo umirjeno vožnjo po avtocesti.

Za točno takšnega konjička, kot je tale na fotografijah, odšteješ natanko 29.620,00 EUR. Misliš, da bi bila tvoja denarnica lahko kos taki spremembi?

 

 

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.