Luka: 8 razlogov, zakaj Clio R.S. ostaja moj najljubši mali "hot hatch"

V čast temu, da me je Clio R.S. (po svoji blažji prenovi) ponovno navdušil, tale seznam … 😉

1. Renault Sport ve, kako se zadevam streže. Prav zato športni Clii v domala vsaki izmed svojih generacij predstavljajo tako želen avtomobil amaterskih ljubiteljev športne vožnje. Le malo avtomobilov je skozi svojo zgodovino tako dolgo postavljalo merila, kot nabrušeni Clio. Renaultov športni oddelek pač zna poskrbeti za “petrolheade” s slehernim izmed svojih produktov, saj mu je jasno, kaj ti želijo, tako pa mu slednji zlahka oprostijo tudi kakšno pomanjkljivost.

2. Odličen za vožnjo. – Nobenega dvoma ni, da športna izvedba Renaulta Clia sodi med hitre avtomobile. Zasnova vozila je zelo lahka (lažja od njegovega predhodnika), obenem pa je njegov elektronski sistem čudovito dodelan. Ta efektivno skrbi, da s tovrstnim Cliom hitreje pospešujemo ter smo lahko hitri tudi v zavojih. Za pospešek od 0-100 kilometrov na uro (pri tem nam lahko pomaga tudi sistem “launch control”) potrebujemo zgolj 6,6 sekunde. Različica 220 Trophy je opremljena z 1,6-litrskim prisilno polnjenim bencinskim motorjem, ki (kot je razvidno iz oznake) razvije 220 konjskih sil.

3. Pa vseeno precej preprost. – Čeprav je “štalca” s “konji” precej napolnjena, Clio R.S. ni preveč zahteven avtomobil za vožnjo. Privajanje in osvajanje zakonitosti manevriranja tega avtomobila pri športni vožnji ne traja predolgo. Ob vklopljenih varovalih – predvsem tistih v glavi – je avtomobil povsem primeren za track-day začetnike, saj vsake napake ali blagega pretiravanja ne bo takoj ostro kaznoval.

4. Odličen videz. – Kljub temu, da je Clio v svoji zadnji generaciji postal zgolj petvratna kombilimuzina, je videz še vedno eden njegovih najmočnejših adutov. A poznate tisti občutek, ko avtomobil pogledate in že iz videza, ko le ta stoji na vozišču, sklepate, da se pelje odlično? Vsaj pri meni je tega občutka ob pogledu na Clia R.S. na pretek in prav to je tisto, kar si želim od pravega “hot hatcha”. Pustimo ob robu lične nove detajle, ki so prišli s “faceliftom”.

5. Vsakodnevno uporaben. – Zaradi samodejnega menjalnika je vsakodnevna vožnja Clia R.S. relativno prijetno opravilo. Podvozje ni preveč trdo, enako pa velja tudi za sedeže. Seveda poraba ni najnižja, a ob zmerni vožnji ne preseže brutalnih vrednosti. Clio R.S. EDC 220 Trophy je na mojem testnem krogu dosegel rezultat 7,5 litra na 100 kilometrov, kar za tovrsten avtomobil ni previsoka številka, obenem pa je slednja tudi primerljiva z večino njegovih konkurentov. No, po drugi strani, če boste vozili s kakršnokoli mero entuziazma, bo ta številka kajpak nedosegljiva – lahko pa precej, precej naraste.

6. Akrapovičev izpuh. – Zvok Clia R.S. v tem razredu nima konkurence. Pika. Del zaslug gre tudi Akrapovičemu izpuhu. Ko prestavimo v dirkaški “R.S. mode”, se začne štirivaljna turbo simfonija, prežeta s silovitim pihanjem in prijetnim streljanjem iz izpušne cevi.

7. Samodejni menjalnik. – Zadnja generacija Renaulta Clia R.S. je na voljo zgolj, samo in le z avtomatskim menjalnikom. Če ste se ustrašili, da je Renaultov športni oddelek slučajno pozabil, kako se stvarem streže v razredu športnih kombilimuzin, naj vas takoj pomirim. Menjalnik je povsem solidno odziven in nudi zelo dobo izkušnjo – predvsem pa je ta za ta razred nekaj posebnega. Všeč mi je tudi, da Renault lopatic za prestavljanje ni fiksiral na volanski obroč (kar žal počnejo številne druge znamke), pač pa sta ti statični, kar je za res hitro vožnjo nujno!

8. Ima tisti pravi “žmoht”. – Ne morem si kaj, da mi Clio R.S. ob vsakem ponovnem srečanju ne bi naježil kože, pod katero uspe po dnevih uporabe tudi hitro zlesti. Po mojem mnenju je nedvomno najbolj “hardcore” v svojem razredu, kljub temu pa mu ne uspe, da bi voznika prestrašil, kar bo za večino dobrodošlo. Velikodušno mu ponuja zvrhano mero zabave in adrenalinskih