Lara: Snežne radosti z Audijem Q5

Audi, Blog, Testi

Hladen februarski večer. Pičim po avtocesti proti Kranju in se nalivam s kavo, da bom nekako zdržala 12-urno nočno izmeno in zjutraj nekako prilezla na faks. Slaba, že zdaj se mi spi. Zazvoni telefon. Ukaz z vrha, direktno iz Dubaja. ”Lara, zjutraj dobiš Q5-ko!” Kavo gladko vržem skozi okno. Ne, če dobiš za domačo nalogo […]

Hladen februarski večer. Pičim po avtocesti proti Kranju in se nalivam s kavo, da bom nekako zdržala 12-urno nočno izmeno in zjutraj nekako prilezla na faks. Slaba, že zdaj se mi spi. Zazvoni telefon. Ukaz z vrha, direktno iz Dubaja. ”Lara, zjutraj dobiš Q5-ko!”

Kavo gladko vržem skozi okno.

Ne, če dobiš za domačo nalogo okrog voziti avto, ki je vreden približno sto tvojih, kofeina ne rabiš. Še nobena nočna ni minila tako hitro! Za povrh moj zvesti Polo zjutraj ni tako zvest in se odloči, da ne bo vžgal. Perfektno!

11

Ob 7:00 zaključim izmeno, ob 7:01 sem že na pol poti do Ljubljane. Stopim v salon, prevzamem ključe in se trudim čimbolj suvereno odkorakati na parkirišče. Kot da mi je vožnja skoraj 200-konjskih jeklenih konjičkov nekaj vsakdanjega. Kot da moj želodec ne dela prevalov in salt od navdušenja.

Ok … Audi, Audi, Audi, Audi… miljon Audijev. Ja šit, kateri je moj? Hodim okoli in se trudim najti pravo tablico. Aja točno, saj obstaja bolj simpl varianta … Pogledam ključe v roki, zasliši se eleganten ”klik-klik” in eden izmed njih mi veselo poblinka. Prevali in salte prevladajo. Veselo odskakljam do njega, se namestim na, uf, bolano udobne usenjene sedeže – aaaand off we go!

23
No… skoraj.

V rokah držim ključ in buljim v armaturko ko tele v nova vrata. Zadnji Audi, ki sem ga vozila, je imel ogromen rdeč gumb, na katerem je pisalo ”start”. Za telebane. Ključ si lahko pustil v žepu. Tukaj gumba ni bilo. Torej je ključ verjetno nekam treba vtakniti… gledam, iščem… Nič. Rinem ključ v vsako možno odprtino na armaturki… Nič. Nikamor ne paše. Počasi farbam… Joj prosim, naj me nihče ne gleda skozi šipo! Za trenutek pomislim, da bi šla nazaj v salon povprašat, kako se ga vžge. Moja ženska trma se s to idejo niti slučajno ne strinja. Halo! Po mučnih petih minutah, ki se meni osebno zdijo ko dve desetletji, zraven radia zagledam dve loputki, ki zakrivata lično skrito odprtino v obliki ključa. Je to …? Motor zarohni. Juhuuu!

(Zavoljo lastne samopodobe tekom tedna v avto posedem par primerkov moškega spola in jim naročim, naj ga vžgejo. Večina se matra podobno kot jaz. Super, nisem popolnoma nesposobna!)

6
Dodelili so mi 2.0 dizelski motor z avtomatskim menjalnikom. Ker so moje izkušnje z avtomatiki bolj … no, pravzaprav jih ni, štartam precej po polžje. Ko čez dobre tri metre zapustim parkirišče, ga imam v malem prstu. Avto je, kljub temu, da niti slučajno ni majhen, noro enostaven za vozit! Je pregleden, stranska ogledala so verjetno večja od tistega v moji spalnici, s 190 konjički pod pokrovom pa si mimo ta dolgega mestnega avtobusa, še preden pomežikneš. Hudo.

9

Vozim se proti faksu in na sebi čutim poglede. ”Direktorja katere banke je pa tale zapela?” Da ne omenjam, da mi od šiške do kliničnega centra NITI EDEN ne izsili prednosti. V Polotu mi jo nonstop. Na motorju … sploh škoda besed. Pa tudi, če bi mi… Audi daje občutek, da bi lahko presekal tovornjak na pol, brez da bi opraskal odbijač. Če si želite neprecenljivega občutka varnosti in se požvižgate na slovensko foušijo – tole je vaš avto.
Na žalost avto dobim v najbolj možno neprimernem tednu, kajti večino le-tega sem primorana preživeti na faksu. Kakršnakoli daljša turca žal odpade. Ampak ej – koliko študentov se ima priložnost pripeljati na predavanja v novi Q5-ki? Hkrati ga lahko v nulo stestiram v mestnem prometu. Presentljivo – sploh ni slab! Celo ozki parkirni prostori v okolici kliničnega centra mu niti približno ne delajo problemov. Slava bogu za parkirne senzorje.

8

V petek imam dosti fijakanja po mestu – odločim se ”zboleti”, napolniti tank in se odpeljat nekam na sneg. Tisto ”QUATTRO” besedico v imenu je pač rahlo nesmiselno tratiti za ljubljanske prometne konice. Uf, definitivno najboljša odločitev tedna! Sonček in škripanje snega pod gumami … Za to je bil narejen. Samo še otroke na zadnje sedeže, smučke v prtljažnik in gasa v Nassfeld.

Hiter skok v avtopralnico, in že ga peljem nazaj v salon. Ni panike … pridem čez deset let nazaj.

13

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.