Živeti po svoje. Živeti ne po željah ostalih, ampak izključno po svojem prepričanju in trenutnem navdihu. Biti neke vrste odpadnik v družbi zaradi svojega življenskega sloga. Ali je to prirojeno? Ali se je potrebno priučiti, da se posameznik zoperstavi čredi ovac in gre svojo pot?

Kdo so posebneži oziroma odpadniki?

Vsekakor imajo posebneži nekoliko oteženo življenje, saj jih pogosto večinoma ljudje ne razumejo v svojem času. Oscar Wilde, Pablo Picasso sta morda dva predstavnika izmed številnih umetnikov, ki so bili ekstremno drugačni. Drugačni kot bi si želela družba v tistem obdobju njunega življenja.

Med zgodovinskimi odpadniki na ameriških tleh bi lahko zapisal, da je eden izmed pozitivnih zagotovo John C. Fremont, ki je že leta 1861, torej 2 leti preden je Abraham Lincoln osvobodil temnopolte sužnje, povedel državo Missiuri v vojno stanje, saj ni želel ubogati nadrejenih, ki so želeli ohraniti suženjstvo.

V sodobnem času je (morda) zadeva bistveno bolj preprosta, saj v času indiviualizacije in vse večjih želja posameznikov po drugačnosti tisti pravi odpadniki niti ne pridejo do izraza. Ko podrobneje pogledamo te sodobne odpadnike, v največji meri so to glasbeni umetniki ali pa zgolj modni navdušenci so na koncu vseeno zgolj le ovce, ki so nasedle marketinškim trikom, ki jih spodbujajo k drugačnosti pri izbiri oblek, ki jih seveda trg za svojo ceno tudi ponudi.

Kdo pa je v sodobnem času tisti pravi odpadnik družbe? Tisti, ki se zoperstavi družbi in trdno stoji za svojimi željami in občutji? Po mojem skromnem mnenju je to tisti, ki si v družbi prijateljev upa povedati: “Ne. Meni pa ni do popivanja in zapravljanja po klubih. Grem raje danes zvečer spat in jutri zgodaj zjutraj v naravo.” Kdaj vam je to kdo kaj podobnega nazadnje povedal? Vse prepoogosto opažam, da ljudje delajo tisto, da bodo ugajali ostalim. Pa se potem izgubljajo po klubih, pa potem gledajo kdo bolj izstopa in zakaj. Hkrati iščejo razloge zakaj so sami bolj unikatni z izbiro čudnih vzorcev oblačil. Večer pa mine v iskanju prijateljev po klubih, nato prepiranje kam se gre v naslednji klub, … Zgodba mladine, zgodba tridesetletnikov, ki so še vedno pri moči popivanja in neskončnega žuranja.

Renegade

Pa med avtomobili? Odpadnikov je malo. Zagotovo eden izmed zadnjih največjih posebnežev je postal Nissan Juke, ki je hitro postal tudi velika uspešnica. Z množično prodajo pa je postal trend, stil in modna muha. Prav nasprotno pa bo po vsej verjetnosti z novim modelom Jeep Renegade, ki je že bil zasnovan v novo nastali navezi Fiat – Chrysler in si deli osnovo z novim Fiatom 500X. Tako vsaj pričakujem v Evropi, kjer – žal – Jeep še ni tako dobro sprejet, kot je to na Bližnjem vzhodu ali v domačih ZDA. Vsekakor mu želim mnogo uspeha, a premakniti bo potrebno mišljenje ljudi v Evropi, še težje v Sloveniji. Renegade je tu prepuščen v nemilost zakorinjenega mišljenja slovenskih kupcev.

Renegade želi biti polnopravni član družine Jeep. To kaže na vsakem vogalčku. Povsod lahko zasledimo sedem značilnih črt, ki se pričnejo in zaključijo s krogcem, kar predstavlja markantno prednjo masko modelov te znamke. Vsekakor je najbolj znana tista pri Wranglerju. Tako kot ima BMW znamenite “ledvičke” imajo Jeepi te črte. Splošno prepričanje pa je, da so Jeepi samo za teren in to je tisto, kar bo “prestrašilo” marsikaterega evropskega in slovenskega kupca, ki pogleduje po tovrstnih mestnih terenskih vozilih.

Mestni avto? A, da ja?

Tako je. Tudi sam sem pričakoval v Renegadu več terenskega priokusa, saj sem v Dubaju zapustil svojega ekstremno predelanega Wranglerja in se z letala presedlal v mlajšega Jeepa. “Ufff, tole pa ni tako postavljeno tako visoko od tal,” sem si mislil.

Zgolj prednji pogon vsekakor zadošča vsem potrebam mestne vožnje in hkrati dizelski navor v Renegadu omogoča prav prijetno pospeševanje. Ročni menjalnik je natančen z dobro odmerjenimi prestavnimi razmerji za dosego nizke porabe (sposojen pri Alfi Romeo Guiletti). A, ko smo že pri posebnežih, toplo priporočam bodočemu lastniku Renegada, da seže po 9-stopenjskemu avtomatskemu menjalniku, ki pa je žal na voljo le pri različici s pogonom na vsa štiri kolesa. Vse pogostejše gneče na slovenskih cestah že prav kličejo po tem. Jeep pa ima v ponudbi ravno odlične samodejne menjalnike, zakaj potem tega ne bi izkoristili in si privoščili udobno vožnjo?!

Jeepe je preprosto vzljubiti. Model Wrangler poenostavlja bistvo vozila – prevoz od točke A do točke B preko vseh preprek. Moraš ga vzljubiti. Renegade zmore to v mestu. Z vijuganjem. A komaj čakam, da se mi ponudi priložnost česa je zmožna različica Trailhawk s 170 vranci, štirikolesnim pogonom in krajšimi prestavnimi razmerji, ki so primernejša za terensko vožnjo.

Kaj pa jaz in moje želje?

Z lahkoto lahko ocenim, da je Renegade imidž avtomobil. Želi biti drugačen. Odstopati od klasičnih konkurentov, kar mu popolnoma uspeva. S svojo prestižnostjo se bo zasidral “nad” kupci 500X, ki povrh vsega prisegajo bolj italijanskemu baročnemu slogu. Renegade pa ostaja tipično ameriški upornik. Mene z izgledom vsekakor prepriča. Tudi z nizko porabo. A zaradi trenutne miselnosti, ki mi je že stopila v podzavest, bi si želel štirikolesni pogon, močnejši pogonski sklop, samodejni menjalnik in opremo Trailhawk, ki sicer nanese ceno skoraj 34.000 evrov, a dobiš ključe pravega Jeepa, ki bo vsekakor odpadnik in odklon povprečju v svojem razredu.

Avto.Over.Net fotozgodbam lahko sledite tudi na Instagram profilu @avtoovernet in @iztokfranko.

P.S.: Čas cvetenja zvončkov je že davno mimo, a čas Jeepa Renegade nedvomno šele prihaja.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.