"Gostilniška debata" z Grego Premrlom

Avtomobilizem, Reli, Slovenija, Šport

Med poletnim premorom v našem državnem reli prvenstvu smo ob kavi poklepetali z slovenskim voznikom relija, Grego Premrlom. Beseda je tekla predvsem o njegovi karieri in nekaterih aspektih slovenskega avtošporta. Glede slednjega, smo se dotaknili izgradnje dirkališča, slovenske krovne avtošportne zveze, marketinga ter medijev. Več v naslednjem zapisu: Kako ste postali dirkač? “Preden sem začel […]

Grega Premrl

Med poletnim premorom v našem državnem reli prvenstvu smo ob kavi poklepetali z slovenskim voznikom relija, Grego Premrlom. Beseda je tekla predvsem o njegovi karieri in nekaterih aspektih slovenskega avtošporta. Glede slednjega, smo se dotaknili izgradnje dirkališča, slovenske krovne avtošportne zveze, marketinga ter medijev. Več v naslednjem zapisu:

Kako ste postali dirkač?

“Preden sem začel v avtošportu sem igral nogomet. Bil sem tudi v reprezentanci. Ker se zaradi poškodb z nogometom nisem mogel več ukvarjati, sem iskal alternativo. Od vedno sem adrenalinski človek. Že kot štiriletni otrok sem naokoli divjal s »kros« motorjem. Prišla je priložnost, katero mi je ponudil moj oče, preko svojega dobrega prijatelja, Marjana Nagodeta. Ta mi je ponudil svojega Yuga in tako smo se odpravili na dirkališče Grobnik. Že prvič, ko sem zapeljal na progo, sem se vozil in vozil. Po desetih krogih, ko so mi že nekaj časa mahali, sem prišel v bokse. Avto je »crknil«, saj bencina ni bilo več. Moja prva dirka je bila Melk (krožna dirka op. a.). Najprej smo imeli plan, da sploh vidimo, če je to zame, če sem nadarjen, talentiran. Iz dirke v dirko mi je šlo bolje. Preizkušal sem se skozi vse discipline – KHD, GHD, PRK in reli. Na koncu smo se osredotočili na reli. Ta disciplina mi je tudi najbolj zanimiva.”

Kako vaša družina gleda na vašo dirkaško zgodbo?

“Če nimaš podpore svojega najožjega kroga ljudi, se s takim športom ne moreš ukvarjati. V svet dirk me je pripeljal moj oče. Skupaj imamo določene načrte, vendar je veliko odvisno od financ. Čeprav imam nekatere sponzorje, katerim sem zelo hvaležen, pa je to še vedno v največji meri moj projekt. Odločili smo se, da gremo, če že vlagamo toliko svojega truda, v ta projekt z največjo možno mero profesionalizma. Lahko bi rekel, da smo nekako »amatersko-profesionalna« ekipa. So vzponi in padci. Sploh v letošnjem letu se mi nič ne izide po načrtih. Ampak to je del vsakega športa. Sicer pa je naš projekt naravnan dolgoročno. Upam, da nam ga bo uspelo uresničiti.”

Grega Premrl

Grega Premrl

Kako je biti trenutno dirkač v Sloveniji?

“Kakor opažam, je zelo podobno, kot v ostalih državah. Kriza se pozna, časi so težki. Deset ali dvajset let nazaj je bila situacija drugačna. Od nekoliko cenejših avtomobilov, do tega, da so imeli pokrovitelji več posluha. Vendar ni vse tako slabo v Sloveniji, kot se nekateri pritožujejo. V Avstriji, Italiji in na Hrvaškem bi rekel, da je glede števila dirkačev večji upad, kot pri nas.”

Včasih so slovenski dirkači v veliki meri nastopali v več različnih disciplinah hkrati. Tovrstni primeri so danes zelo redki. Pa vendar, vi ste okusili kar nekaj različnih disciplin. Kakšne so razlike med disciplinami, kaj je pri njih pomembno?

“Vsaka disciplina je zgodba zase. Začel sem s KHD, GHD in PRK. Relija sem se lotil nazadnje. Največja razlika je zagotovo med KHD in relijem. To sem občutil v sezoni 2013, ko sem z MG-jem vozil reli, s Clio Cup pa krožne dirke. Iz dirke v dirko se je bilo težje prilagajati. Popolnoma različna dirkalnika, nastavitve, pristop … Videl sem, da v obeh panogah delam stvari polovičarsko. Če hočeš dobre rezultate, se moraš pač usmeriti le v eno panogo in tam dati vse od sebe. Vesel sem sicer, da sem tako sezono izpeljal, vendar sem ugotovil, da se ne da peljati obeh disciplin naenkrat na vrhunski ravni. Sedaj sem osredotočen le na reli, kjer s svojo ekipo skušamo graditi dobro zgodbo.”

Kako ocenjujete letošnjo sezono?

“Nič se mi zaenkrat ne izide po načrtih. Sezono bom poskušal čim boljše zaključiti in priti v staro dobro formo. Dva meseca premora v prvenstvu sta mi zelo prijala. Zdaj gremo novim zmagam naproti. Odpeljal bom vse preostale dirke za DP Slovenije ter Alpi Orientali in Bassano v okviru Mitropa pokala. Poleg teh petih dirk se bomo posvetili tudi različnim aktivnostim, namenjenim sponzorjem. Za naslednjo sezono že imam določene načrte, videti pa bo treba, koliko so uresničljivi.”

Grega Premrl

“Nihče ne vidi zakulisja – koliko dela je, da sploh pridobiš kakšnega sponzorja …”

Katera je vaša najljubša dirka? Vas v prihodnje zanima tudi še kakšen nastop v ostalih disciplinah?

“Najbolj všeč mi je reli Alpi Orientali. Na tem reliju sem se vedno dobro počutil. Sicer je to eden najbolj zahtevnih relijev. Čeprav sem imel tu tudi že nekaj smole, pa sem z MG-jem tu dosegel svojo prvo zmago. Vsak reli je po svoje zanimiv. V prihodnosti se ne bi branil še kakšnega nastopa na dirkališčih, saj imajo krožne dirke, sploh pokalna tekmovanja z enakimi dirkalniki, svoj čar. Vsaka disciplina je po svoje zanimiva. Upam tudi, da mi kmalu uspe ponovno pripraviti mojega Yuga, s katerim bi malo za obujanje spominov rad odpeljal kakšno dirko, morda celo v Ilirski Bistrici, ki je moja »na pol« domača dirka, saj je glavno podjetje, ki je moj pokrovitelj, iz Postojne.”

Kaj bi svetovali dirkačem glede trženja? Kakšne prakse izvaja vaša ekipa?

“Do vseh sponzorjev, ki jih imamo, nismo prišli le prosjačit za denar, pač pa smo jim predstavili projekt, kakšna je naša vizija, plani, želje, kaj jim lahko ponudimo … Pred in po vsakem reliju jih obveščamo, jim pošiljamo fotografije, jih povabimo na razne dogodke, konstantno se trudimo, da so z nami v stiku in da so obveščeni o vsem, kar se dogaja. Tako tudi potem vidijo, da so nekako del tvojega tima. Problem pri nekaterih dirkačih je, da le želijo denar za izpeljavo sezone, tukaj pa se zgodba konča. Marsikdo bi se moral naučiti, kaj je marketing, kaj pomeni, da nekaj ponudiš zato, da boš nekaj dobil. Je pa nekaj dirkačev, ki se z omenjenimi stvarmi zelo trudijo in to bi moral biti drugim zgled, ne pa da se po njih pljuva v slogu »lepo je njim, ker imajo sponzorje«. Nihče ne vidi zakulisja – koliko je dela, da sploh pridobiš kakšnega sponzorja.”

Kakšna se vam zdi prisotnost avtošporta in dirkačev v slovenskih medijih?

“Večina dirkačev z mediji nima kontaktov. Redko kdo se sploh tudi okoli teh stvari. So pa ponovno izjeme, ki delajo v pravo smer. Ti poizkušajo, da bi se v slovenskem avtošportu počasi določene stvari spremenile. Dokler ne bomo vsi stopili skupaj in poskušali narediti nekaj pozitivnega, se ne bo spremenilo nič. Najlažje je sedeti za računalnikom in pljuvati, drugo pa je nekaj narediti v pravi smeri. Spet moram opozoriti na posameznike, ki pa se vsakodnevno trudijo in upam, da jim bo uspelo.”

Katera disciplina in posamezna dirka se vam zdi v Sloveniji najperspektivnejša za medijsko odmevnost, trženje, prepoznavnost slovenskega avtošporta?

“Rad imam vse discipline, vendar menim, da bi se na začetku morali osredotočiti le na eno, ki bi »zrasla« v medijih. Potem bi bilo verjetno lažje za njo potegniti tudi ostale. Na žalost – če gledamo poznavanje s strani publike, vsi najbolj poznajo reli. K prepoznavnosti gorskih dirk največ prispeva ilirskobistriška, medtem ko so krožno-hitrostne v Sloveniji zelo slabo pokrite. Če se počasi vzpostavi dirkališče v Cerkljah zna postati tudi to zelo zanimivo. Sam trenutno kot najperspektivnejšo disciplino vidim reli, ker ga ljudje najbolj poznajo. Kot posamezna prireditev se mi zdi med občinstvom najbolj prepoznavna GHD Ilirska Bistrica. Okolje dirke je »pravo«, je zanimiva za sponzorje, vedno privabi veliko obiskovalcev ter je dobro medijsko podprta.”

Kaj bi prineslo dirkališče slovenskemu avtošportu?

“Dirkališče je v Sloveniji nujno potrebno. Smo edina država v Evropi brez takšnega objekta, ki bi bil nujen za dirkače, še bolj pomemben pa za voznike v vsakdanjem prometu. Ti bi tam lahko sproščali adrenalin ter se učili obvladovanja avtomobila. Upam, da bi to prispevalo k kakšni nesreči manj. Upam, da se bo projekt v Cerkljah izpeljalo, vendar že opažam, da se nanj ne gleda, kot na odlično priložnost, pač pa se skuša metati polena pod noge tistim, ki ga skušajo uresničiti.”

Kako ocenjujete delo slovenske zveze za avtošport?

“Menim, da se trudijo. Glede na proračun, ki ga zveza ima in ta je veliko nižji od ostalih slovenskih športnih zvez, je to zveza amaterjev. Večina ljudi dela prostovoljno. Menim, da bi morali dirkači in ostali ljubitelji dirk bolj stopiti skupaj in kaj narediti, saj zveza vsega ne more. Določeni posamezniki kritizirajo in vidijo le negativne stvari, namesto, da bi skušali kaj narediti. Naša zveza ni kot nogometna ali košarkarska. Je majhna, kljub temu pa skuša marsikaj narediti in to tudi naredi. Vsak posameznik je dobrodošel na zvezi z novimi idejami. Naj pride tja in jih predstavi, zveza pa bo naredila vse, da se jih uresniči. Spet pa je dosti posameznikov, ki ima le ideje, ko pa jih je treba uresničiti, pa se stvar zaključi. Najpomembnejše od vsega je sodelovanje.”

Kdo je vaš dirkaški vzornik?

“Točno določenega vzornika v reliju nimam. Recimo, da sta mi najbolj pri srcu Latvala in Kubica. So pa tukaj tudi ostali. Ogier, Loeb, Neuville … Občudujem prav vse v WRC. Zame bi bil vsaj en nastop med njimi sanjski. Želim si, da bi se nekoč približal njihovemu nivoju vožnje vsaj na kakšnih sedemdeset procentov. S tem bi bil zelo zadovoljen. Vendar je pri nas v Sloveniji problem, da nam primanjkuje kilometrov. Občudujem vse naše dirkače, ki se udeležujejo dirk v tujini, saj smo kar konkurenčni, če pa pogledamo koliko imamo treninga, pa je to popolnoma drug svet.”

Grega Premrl

“Spoštujem prav vsakogar, ki se usede v dirkalnik …”

Koga najbolj spoštujete v Sloveniji?

“Spoštujem prav vsakogar, ki se usede v dirkalnik. Vsak vozi po svojih zmožnostih, pa naj bo prvi ali zadnji. Moji tekmeci so vedno tisti, ki so hitrejši od mene, ker mi je vedno cilj, da jih prehitim. V moji naravi je, da sem tekmovalen, zato vedno iščem dirke, kjer je dobra konkurenca, saj le tako lahko napreduješ. Zmage brez konkurence nimajo posebne teže. Sicer pa sem zelo zadovoljen, saj imamo v Sloveniji zelo hitre dirkače, ki so mi vzor in obenem ovira, ki jo je potrebno preskočiti. Če jo preskočim, vem da sem na nekem nivoju.”

Sanjski dirkalnik?

“Vsakdo bi odgovoril WRC. Glede na zmožnosti je že R5 zelo težko dosegljiv. Vendar v prihodnosti vidim možnost, da bi peljal z njim nekaj dirk, ali pa morda celo kakšno celotno sezono. To bi bil zame zelo lep uspeh. Je pa dejstvo, da še nimam izkušenj s štirikolesno gnanim avtomobilom. Upam, da jih bom v prihodnosti imel možnost pridobiti in ugotoviti, koliko sem lahko s takšnim dirkalnikom hiter. V Sloveniji menim, da so trenutno realnost dvokolesno gnani dirkalniki. Na primer R5 je za slovenski nivo izredno težko dosegljiv. Vendar menim, da ni potrebe, da bi se »štiripogonce« izključilo iz državnega prvenstva, saj so dvokolesno gnani dirkalniki, kot so Renault Clio R3T, Citroen DS3 R3T, ali pa tudi Peugeot 208 R2 že zelo konkurenčni dirkalnikom skupine N, ki jih je moč videvati v konkurenci slovenskega DP. Poleg tega pa so Mitsubishiji in Subaruji tudi zelo atraktivni za gledalce.”

Kaj bi svetovali tistim, ki se želijo začeti ukvarjati z avtošportom?

“Vsak posameznik se lahko začne ukvarjati z dirkami. Če poznajo kakšnega dirkača, se je smiselno obrniti nanj. Tudi klubi so jim pripravljeni pomagati. Če želi mladi dirkač vprašati za nasvet, mu rade volje pomagam in je vedno dobrodošel. Sicer pa je na začetku treba razmisliti, ali dirkalnik vzeti v najem, ali ga kupiti. Izbrati je treba tudi disciplino, ki ti ustreza. Sama pridobitev licence in kakšna odpeljana dirka z dirkalnikom nista posebni težavi, je pa veliko težje priti na višji nivo in konstantno napredovati. Tu potrebuješ nekoga, ki ima veliko izkušenj. Seveda pa je tudi pomembno, da je odnos do morebitnih pokroviteljev pravi. Treba je znati odgovoriti na vprašanje »Zakaj bi mi dali denar?«. Samo pravi pristop bo naletel na dober odziv.”