Andreja: Hočem na motor

Aktualno, Blog

Bilo je na srečanju moderatorjev portala Med.Over.Net. Tokratni dogodek smo organizirali na kartingu v Ljubljani. Malo iz razloga, da zadovoljimo avtomobilskega duha naših gostov, malo da poskrbimo za drugačnost.

Bilo je na srečanju moderatorjev portala Med.Over.Net. Tokratni dogodek smo organizirali na kartingu v Ljubljani. Malo iz razloga, da zadovoljimo avtomobilskega duha naših gostov, malo da poskrbimo za drugačnost. In tam je bil tudi On. Zame najpomembnejša oseba tega večera, čeprav še nisem vedela, da to je. Ko sva se predstavila, do takrat se še nisva videla, mi je postalo jasno. On je tisti, ki me lahko popelje do motorja.

Povedal je, da je Luka Rupnik iz avtošole AMTK. Seveda sem takoj imela tisoč in eno vprašanje, a ni mi razlagal podrobnosti. Rekel je, da v ponedeljek začnejo z novim tečajem ter da je ravno še pravi čas, da se pridružim. Do ponedeljka je bilo še 4 dni. Lahko sem se sprostila, saj nisem potrebovala ničesar pripravljati, zbirati in pridobivati potrdil. 

Misleč, da je to en majhen “tečajček”, kjer bom na hitro “odbrenkala” svoje in začela z vožnjami, sem doživela rahli šok, da me čaka 5 dni po tri ure učenja. Po dvajsetih letih vožnje sem po svojem prepričanju seveda obvladala vse predpise in pravila, zato se mi je to zdelo nepotrebno. In je prišlo…. Spoznanje, da ne poznam niti vseh znakov, kaj šele vseh pravil. Vsako uro, kaj uro, na vsake pol ure, sem doživljala razsvetljenja. Wauw, tega pa nisem vedela, ooo poglej, tole to pomeni, ajaa, nisem vedela, da ne smem na po črtah vozit…. Ko bi gospod inštruktor slišal moje misli, bi me prijavil komisiji za odvzem izpita. No, pa jih ni in tudi takšna komisija ne obstaja. Je pa večkrat humorno pripomnil kakšno čez voznike, ki skozi leta izkušenj pridobijo mišljenje, da vse obvladajo. Kaj drugega, morala sem mu pritrditi, da je res tako.

Ko sem se naslednje jutro peljala v službo, sem ob cesti opazila tudi znake. Poglejte enkrat, ko se peljete, koliko jih je. Pa saj človek težko verjame, dokler končno spet ne Vidi.

Petdnevni tečaj je osvežil poznavanje CPP. Dodal je posebno znanje, ki ga bom potrebovala kot motoristka. Inštruktor me je vedno posebej opozoril na posebnosti.
Dobila sem modro knjižico in se po letih vrnila v čas indeksov. V to knjižico so zapisali moje podatke, podatke avtošole in v to knjižico bodo nekega dne na Roški potrdili, da sem opravila teoretični del. Saj bodo, me je spreletel dvom, ko sem iz avtošole odhajala proti domu z debelo knjigo, ki so mi jo prijazno posodili, da bom lahko osvojila vso potrebno znanje.

honda-cbf-600-s-circulando-8

Kot voznica z opravljeno B kategorijo nisem potrebovala opravljati tečaja prve pomoči, ki je poleg udeležbe na tečaju in zdravniškega pregleda, obvezno potrebno opraviti pred teoretičnim izpitom na slavni Roški v Ljubljani.

Začela sem iskati zdravstveni dom, kjer imajo oddelek za medicino dela in športa, ker tam lahko preverijo sposobnosti za vožnjo. Izbrala sem ZD Vič. Bili so prijazni in v tistem času so imeli le nekaj dni čakalne dobe. Za dobrih 40 evrov so mi v več korakih in z več aparaturami potrdili, da lahko vozim motor in da so moje motorično – vizualne – senzulane zaznave odlične.

Navdušena nad pridobljenim znanjem, zagnana za učenje in s potrdilom zdravstvenega doma, da lahko vozim motor in da so moje motorično – vizualne – senzulane zaznave odlične, sem opravila prijavo na teoretični izpit. In nato se je začelo. … Učenje, pregledovanje zapiskov, podobni izrazi, določeni metri, milimetri, varnostne razdalje, zavorne poti, dinamično, varno, vse se je mešalo in do dne, ko sem sedela v sobi z izpitno polo pred seboj, vse dodobra tudi zmešalo. Pogledala sem druge, vsi so naglo reševali. Okoli mene sami mulci, razen mene samo še en tip mojih let. Dve izpitni poli je imel pred seboj. Ali je povratnik, ali pa dela za tovornjak, sem pomislila in se lotila igre križcev.

S tresočo roko sem oddala polo in še dobro, da ti rezultate povedo takoj, ker drugače bi bilo še bolj mučno. “Verovšek“, je zaklicala. Vstanem, pristopim, se zazrem v njeno mrko faco in ošvrknem še tipa zraven. Ja, saj vem, nimata ravno zabavno delo in poskušam razumeti njun izraz na obrazu. “Dnevnik“, je dodala. Iztegnem roko, izročim modro knjižico, nekaj napiše notri, udari žig in mi jo vrne. Posrana stojim pred njo in razmišljam, menda da nisem ruknila na tem izpitu, in jo vseeno prestrašeno vprašam previdno: “Kako pa je, a sem naredila?” “Ja, čestitam“, je izdavila in to so bile najlepše besede zadnjih dni. Kar poletela sem po stopnicah ven in bila tako vesela, da sem zaklicala “Yes“. Vidiš no, pa saj počasi bo, sem si rekla in kar poskakujoč odbrzela v avto in proslavit s sodelavci.

Tako, sedaj pa vožnje, sem logično sklepala in ponovno obiskala AMTK, da mi trenutno najpomembnejši moški v mojem življenju pove, kako naprej. “Ja, Andreja, inštruktorja boš poklicala, to je njegova številka in se dogovorita za vožnje“, je rekel Luka in me predal v oskrbo novemu moškemu.

Kakšen tretma, kakšen podporni sistem, vzpodbuda in veselje ob napredku. Zadovoljna in srečna, z eno kljukico več, sem začela čakati na prvo uro vožnje.

Prispevek je mnenje avtorja 
in ne izraža nujno stališča uredništva.