Na testu sem imel precej zanimiv in praktičen kombi, ki spada v lahka komercialna vozila – Opel Vivaro. V zelo konkurenčnem segmentu vozil je leta 2001 nastal kot manifestacija potreb globalne ekonomije, ki stremi k čim cenejšim stroškom proizvodnje.  

Danes je Vivaro polnopravni član družine, ki jo zastopajo Renault Traffic, Nissan NV300, Opel Vivaro in Fiat Talento. Vsi so narejeni na isti platformi in pri vseh imaš na trenutke za volanom občutek, da voziš Renaultovo vozilo, saj je armaturna plošča narejena iz elementov, ki jih poznamo iz Renaultovih avtomobilov, no razen emblema, ki te znova in znova opozarja, da gre v tem primeru za Opel vozilo.

Opel je poleg emblemov na Vivarotu pustil svoj pečat predvsem s svojo zasnovo zunanje oblike.

Na testu sem imel različico furgona z dvojno kabino, ki ima fiskno pregrajeno potniško kabino (z dvema vrstama sedežev) od kabine za prevoz tovora v katero je mogoče po naročilu vgraditi nosilne sisteme Sortimo Simpleco.

Vivaro me je navdušil z Biturbo motorjem, ki zagotavlja dovolj agilno vožnjo ob nizki porabi (na testu 7,6 l/100 km), z odlično preglednostjo na dogajanjem v prometu in udobjem, ki je še kako dobrodošlo pri vsakodnevni vožnji in takrat, ko se delajo daljše relacije.

Všeč mi je bila tudi bogata oprema, na primer od vzvratne kamere, keyless go ključa, led dnevne luči, tempomat … Določene stvari so enostavno tako uporabne, da bi jih po moje danes vozila morala imeli že serijsko v opremi.  

Zadnja vrata se lahko za doplačilo odprejo kar do 250 stopinj, kar je zelo priročno v primeru nalaganja tovora (vse do 1,2 t) z viličarjem. Med testom sem bil malce presenečen, ko sem ugotovil, da s tem vozilom ne bom mogel iz trgovine pripeljati novo, še zapakirano omaro, katere najdaljša stranica je bila dolga 1.96 m, zato bi vsem svetoval doplačilo za predelno steno FlexCargo z odprtino, ki omogoča prevoz daljših predmetov.

Bo takšna prihodnost izdelave vozil?

Glede na to, da si različni proizvajalci delijo skupno platformo in še nekaj drugih elementov, sem se med testom spraševal, kakšno prihodnost nam prinašajo lastniški prevzemi blagovnih znamk.

Skoraj vsako leto smo priča lastniškemu prevzemu posamezne avtomobilske blagovne znamke. Voklswagen, Audi, Škoda in Lamborgini imajo istega lastnika, prav tako Renault-Nissan z Dacio, Alpino, Infiniti … skupina PSA (Citroen, Peugeot, DS) je v letu 2017 kupila ravno Opla, kitajski holding Zhejiang Geely Holding Group Co., Ltd ima poleg kitajskih blagovnih znamk v lasti Volvo in ravno v tem času naskakuje Fiat Chrysler, ki ima pod sabo blagovne znamke kot so Fiat, Jeep, Abarth, Lancia, Maserati, Dodge … Podobnih primerov na tem trgu je še kar nekaj.

Priča smo globalnemu združevanju avtomobilskih blagovnih znamk v skupno lastništvo, za katerega je značilna optimizacija proizvodnih procesov z namenom zmanjševanja proizvodnih stroškov in povečevanja dobička ob istih prodajnih cenah. To pomeni, da se za avtomobile znotraj iste lastniške strukture uporabljajo iste platforme, isti motorji, podobni detajli v notranjosti.

Ta ideja se mi v osnovi zdi zelo zanimiva, saj lahko ti proizvajalci trgu ponudijo cenovno dostopna vozila z najnovejšo tehnologijo mobilnosti. Predvidevam pa, da bodo v prihodnosti čustva rezervirana za boljša, elitna vozila, percepcija oziroma čustveno dojemanje med blagovnimi znamkami vozil srednjega razreda pa bo skoraj zabrisano. Seveda bo za zdrav napredek v razvoju, kot na vseh področjih, še vedno potrebna močna konkurenca.

Kot že zapisano, Vivaro pooseblja prihodnost vozil s skupno platformo, naprednimi asistenčnimi sistemi, možnostjo prevoza tovora do 1,2 t ob večjemu številu potnikov in nizko porabo goriva.

Foto: Jan Gregorin