Ozrimo se za nekaj desetletij v preteklost. Sredi 60. let prejšnjega stoletja so Američani odkrili, da jim avto lahko nudi obilo zabave. Avto je postal nujno potrebni dodatek za brezskrben življenjski slog. In kje je mogoče bolj neposredno uživati na soncu in kje je svežina vetra v laseh izrazitejša kot v buggyju? Še zlasti, ker je užitek poceni. Na osnovi Volkswagnovega Hrošča so nastali avtomobili za na plažo. Okvir platforme Hrošča je namreč idealen za alternativne karoserijske koncepte.

 

Takratni recept za uspeh: vzameš rabljenega Volkswagnovega Hrošča, odstraniš nadgradnjo in jo nadomestiš s kar se da lahko odprto karoserijo, ki je v slogu najboljših izdelovalce čolnov laminirana s plastično maso, ojačano s steklenimi vlakni. Številni buggyji so nastali na skrajšani šasiji Hrošča, tako da so izdelovalci iz dna vozila glede na nadgradnjo izrezali od 30 do 40 cm in ločena dela znova zvarili skupaj. Optimalna vlečna sila je na neutrjeni podlagi zagotovljena tako, da so za gnano zadnjo premo skupaj zvarjena platišča z maksimalno širino, ki so opremljena s prav tako predimenzioniranimi pnevmatikami. Streha? Vseeno – večina buggyjev ima v najboljšem primeru zasilno platneno prevleko, ki jo je mogoče pripeti z gumbi.

 

Osnova za idejo o buggyju za prosti čas sta „dune buggy“ in „baja bug“, s katerima so se v ZDA udeleževali dirk po peščenih plažah. Razlog za nadaljnji razvoj buggyja je bila izključno zabava – „otroci cvetja“ v času gibanja flower-power so se želeli predvsem zabavati in niso želili hiteti. Moč motorja serijskega Hrošča (34 KM, kasneje tudi do 44 KM) je večini povsem zadoščala, da so se prerinili, kamor koli so želeli. Motorji z večjo močjo so pri buggyju ostali izjema.

 

Seveda se je trend preselil tudi v Nemčijo. Po navdihu uspešnega ameriškega „dune buggyja“ je redakcija revije Gute Fahrt leta 1969 pri Karmannu v Osnabrücku naročila prototip nemškega buggyja, ki je bil osnovan na skrajšani šasiji Hrošča. Od leta 1971 naprej je bil buggy naprodaj kot Karmann GF (GF je bila kratica za Gute Fahrt). Karmann je do leta 1974 dobavljal tako montažne garniture kot nova vozila. Uporabljal je 1300- in 1500-kubična motorja s 44 KM iz Hrošča.

 

Istočasno je Avtohiši Südhannover, Volkswagnovemu distributerju iz Göttingena, uspelo doseči, da je bilo iz ZDA uvoženi „dune buggy“ mogoče registrirati. Oba modela je bilo kasneje mogoče naročiti pri Karmannu, in sicer glede na ročne spretnosti v različnih stopnjah izdelave in cenovnih kategorijah – od montažne garniture, ki je zahtevala obilo lastnega dela, do novega avtomobila „na ključ“. Seveda so na nemški trg prišli tudi buggyji drugih proizvajalcev, na primer belgijskega specialista za umetne mase Apal.

 

Mali špartanski avtomobili brez strehe sicer niso povzročili množične evforije, toda hitro se je oblikovala skupina zvestih privržencev, tako da je bil prvi pravi avto za zabavo izdelan v omembe vrednem številu. Mnogi lastniki so postopoma preoblikovali svoje avtomobile v bolj ali manj drzne kreacije z obilo kroma in posebnim lakom, tako da so originalno ohranjeni buggyji danes prava redkost in so zelo iskani.

 

Nazaj v sedanjost: več kot 40 let mlada ideja o buggyju živi naprej v sodobni interpretaciji. Na letošnjem mednarodnem avtomobilskem salonu v Frankfurtu je bil stalno oblegani buggy up! – posebna izvedba novega Volkswagnovega modela up! – ena od velikih zvezd. Za razliko od svojih vzornikov ni izdelan iz plastične mase, ojačane s steklenimi vlakni, pač pa iz sodobnega lahkega konstrukcijskega jekla, ki zagotavlja večjo varnost. Še ena študija, ampak kdo ve: tudi v prihodnosti bodo ljudje želeli avtomobile, ki jih bo veselje voziti.