Iskrena bom. Sedem let nazaj, ko je luč sveta ugledala prva X1-ka… Meh. Verjetno prvi bavarec, ki me ni preveč navdušil. Pa sem kar fan.
Kot da so vzeli X trojko in ga vrgli pod prešo. Ali pa enko v raztezalnico.
Ne vem… Nekako nisem uspela dojeti, komu je pravzaprav namenjen. Premajhen za terenca. Prevelik za mestni avto. Predrag za mlade družinice. Premalo eksotičen za bencinske navdušence. Torej… Kr neki?
Potem pa je prišla nova generacija. Prenovljena. Z enim samim namenom – da vse, ki smo s prstom kazali nanjo in se ji krohotali, konkretno klofne po glavi. BAM!
Prevzet sem ga šla nekega sivega petkovega popoldneva v januarju. Depra. Dež je veselo spiral tiste par centimetrov letošnjega snega, skupaj z mojimi upi, da bom vsaj enkrat ‘ornk’ stestirala štirikolesni pogon. Grrr.
Ampak tam, med petdesetimi odtenki ljubljanske sivine… Me je čakal moj prevoz. En odtenek bisernato bele ter čreda 190 čistokrvnih bavarskih konjičkov pod pokrovom.
…Slabo vreme kje?
Popravili so v bistvu ravno tisto, kar me je pri prejšnjem modelu motilo. Zdel se mi je prenizek, predolg in preozek. Zdaj je višji, krajši in širši. Lepši. Bolj uporaben! Povečali so prostornino prtljažnika na udobnih 505 litrov in s tem ostalim konkurentom svojega sort-of-terenskega razreda gladko pokazali prst. Pa ne palca.
Zdrsnem na udobne usnjene sedeže in, itak, po žensko, takoj našopam gretje na maksimum. Ja no, kaj… Zima je! Sedeži so prijetno topli v roku slabe minute. Pa res so kot uliti! Noro.
Vendar – si pa ne predstavljam, kako bi bil s to širino sedežev zadovoljen nek povprečen moški. Ki kdaj pa kdaj poje kak hamburger in spije kakšno pivo. Moje sume skozi teden potrdi par predstavnikov moškega spola, ki povedo, da mogoooče se pa res sedi malo na tesno. Poleg odličnega gretja sedežev (moški ga baje tako ali tako ne smete uporabljati, ha!) še en dokaz, da avto mogoooče malce bolj cilja na nežnejši spol.
Tudi večina mojih prijateljic se strinja z mano. Pripeljem ga pokazat kolegici, nosečki, ki je ravno v nakupovanju novega vozila. V katerega bi lahko poleg naraščaja spravili še voziček, bazenček, kahlico in precej hiperaktivnega psa. Kar jeba. Osebno sem zadovoljna, če v svoj prtljažnik spravim karton mleka.
No… V X1 bi lahko naložila kartonov mleka za celoten nogometni stadion. In če bi bilo še premalo, obstaja na straneh prtljažnika majhen preprost gumbek, s katerim zadnji zici padejo hitreje kot najstnica po treh kozarcih vina. Okej, pustimo mleko. Smučke, kufri, šotori, kolesa… Ni, da ni! Avto je pisan na kožo tako posameznikom kot družinam, ki jim ideja popolnega vikenda predstavlja malce več kot kofetkanje v nakupovalnih središčih.
Ampak vseeno, najbolj se pa izkaže – ja, točno tam, kjer se mora. Na cesti!
Mislim, da ne bom pretiravala, če rečem, da je definitivno med top 5 avtomobili, ki sem jih imela čast preizkusiti. Pa še to se malce brzdam. Da me ne bo kdo obtožil, da sem pristranska.
Kot sem že večkrat napisala… Ne maram avtomatikov. Ampak na tegale bi se lahko navadila. 8-stopenjski avtomatski menjalnik pretika tako gladko in neopazno, da pozabiš, da prestave sploh obstajajo. Vožnja je umirjena… Udobna… Sproščujoča…
AMPAK brez skrbi – še vedno obstaja tisti dobri stari ”sport mode”. Ki te dobesedno izstreli mimo avtobusa, ki ga prehitevaš. Ali česarkoli z nalepkami ognja na boku.
Tudi na ovinkih se obnese odlično. Mehak… A noro odziven. Pa saj uživam skoraj tako kot na motorju!
Haha, saj veste. Skoraj.
Parkiranje je simpl. Dejstvo, da avto ni ravno najmanjši ali najbolj pregleden, nima veze. Okej… zadeve precej olajšajo parkirni senzorji. Pa zadnja kamera, s katero lahko bočno parkneš v stilu Blues brothersov.
Ima ekstremno ”user friendly” notranjost. Kljub temu, da govorimo o avtu višjega cenovnega razreda, armaturka ni posuta z morjem takšnih in drugačnih gumbov in vzvodov in za uporabljanje le-teh ne rabiš inženirskega naziva. Manj je več. Obožujem njihovo vrtljivo stikalo i-drive, s katerim lahko upravljaš… Hja, vse. Menjaš radijske postaje, izbiraš med komadi na USB-ju, uporabljaš (presenetljivo dobro!) navigacijo… Brez da bi umaknili pogled s ceste. Niti za sekundo. In to, vsi vemo, zna biti vredno OGROMNO. Mislim, da med nami ni junaka, ki ne bi imel svoje ”Ej, pa samo za sekundo sem pogledal stran!” zgodbe.
Pri BMW-ju so jih očitno imeli kar nekaj. In so naredili še korak dlje. Avto so opremili s sistemom projiciranja podatkov na vetrobransko steklo, ki omogoča, da imamo hitrost, navigacijo, hitrostne omejitve in raznorazna opozorila kar pred sabo na šipi. Brez da bi karkoli oviralo naš pogled na cesto. In res moram pohvalit, kako zelo natančen je – Omejitev hitrosti se spremeni praktično istočasno, ko se pelješ mimo znaka. In jo imaš pred sabo, dokler ne prideš do novega. Kar res ni slabo. J*biga, se tudi meni kdaj zgodi, da nisem ziher, ali je tista zakotna poljska pot na desni štela kot križišče ali ne.
Ugotovim, da je nehalo deževati. In v srcu prosim višje sile, da je kje v hribih ostal še kakšen pljunek snega. Na prtljažniku navsezadnje piše xDrive. Baje je to kul za v sneg.
Wuhuuuu! Zapeljem se malce ven iz Ljubljane, najdem zasneženo gorsko.. hmm, dajmo rečt cesto, in grem. Najprej počasi. Nato malo manj počasi. In ta ogromna gora od avta se pelje po mokrem, ne prav plitkem snegu bolj suvereno, kot se marsikateri avto po asfaltu. Spomnim se, kolikokrat v preteklosti smo odkopavali moj avto, kolikokrat smo ostali na kakšnem smučišču, kolikokrat smo se ustavili sredi malce bolj strmega klanca in vdani v usodo ritensko zdrseli nazaj v dolino… Mah, s temle bi prilezla na triglav.
Po navadi traja par dni, da se zaljubim v testni avto. Če se. Pri temle sem rabila točno dva BTC-jeva rondoja.
Foto: Jan Gregorin in Lara Lenart
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
