Kljub oddaljenosti okoli 5000 km in obilici dela pred prazniki sem s kančkom svojega uma zasledil pestro dogajanje okoli referenduma o noveli zakona o zakonski zvezi. Povsem nepomembno je na kateri strani sem ali kdo je zmagal, saj so me presenetili odzivi, izjave in razmišljanja obeh vpletenih straneh. Pa ravno pred temi božičnimi prazniki, ko si vsepovprek želimo mir…

Vse se zgodi z razlogom. Mar ne? Tako sem pred leti kupil neko knjigo o ‘neki’ dalajlami, ki me je pritegnila v izložbi neke slovenske knjigarne. Verjetno sem tedaj že po nekaj straneh obupal in jo ob selitvi v Dubaj položil na polico med preostale knjige v svoji sobi pri starših domadoma na Črešnjicah.

Oscar Wilde je nekoč izjavil, da so si bogati ali revni vsi enaki, oboji lahko spijo pod istim mostom.

Razburkano leto 2015 in pester avgustovski dopust v Sloveniji se mi je vtisnil v spomin po za mnoge nepomembnem trenutku, ki pa ima vendarle velik pomen. Ob pakiranju, da se vrnem v Dubaj, sem opazil ravno to knjigo, Umetnost sreče, ki jo je napisal ameriški psihiater in pisatelj dr. Howard C. Cutler v pogovorih z njegovo svetostjo dalajlamo. Brez pomisleka sem jo zagrabil in dodal k preostali prtljagi. Lahko bi zagrabil katerokoli knjigo. A vzel sem to in jo počasi stran za stranjo pričel brati. Po zvrsti nepričakovanih dogodkov sem le dober mesec kasneje povsem neplanirano s to knjigo v roki sedel v letalu, ki je bilo napoteno iz Dubaja v avstralski Perth. Nikoli poprej nisem slišal za to mesto na zahodu kontinenta in ki leži ob reki Swan, ki se tu izliva v ocean. Moje potovanje se je pričelo. V malo več kot treh tednih potovanja, urah čakanja na različnih letališčih, srečanjih z neznanci in ljudmi, ki so mi prekrižali pot pred mnogimi leti, raziskovanju prečudovite avstralske narave sem se skozi Singapur, kjer sem srečal še nekaj inspirajočih oseb vrnil v Dubaj z novimi, svežimi mislimi. Dobil sem lastno potrditev, da sem na pravi življenjski poti, ki jo popolnoma sam kreiram. Da dobro delo se vedno z dobrim povrne! Bilo je potovanje s katerim sem pričel trenirati svoj um…

Biti proti istospolnim partnerskim zvezam je možnost mnjena vsakogar, kot tudi bit gej oziroma lezbika. Jesti zgolj zelenjavo ali pa predčasno zaključiti šolanje, ker ti ne ustreza izbrana smer je povsem razumljivo in pravica vsakogar. Pa vendar temu ni tako povsod. Opažam, sodeč po komentarjih, na družabnih omrežjih in forumih, da ima visok delež slovenske populacije ekstremna nagnjena v eno ali bodisi drugo smer. Si ZA ali si PROTI. Si z nami, ali si pa proti nam. Spoštovanje mnenja drugega ni. Poslušati sočloveka je še vedno najtežje dejanje. Sivine ni, pa tako je očitna. Vsekakor je to izjemno koristno za politične vodje, ki s pomočjo svoje medijske podpore ščuvajo preprosto ljudstvo enega proti drugim. France Prešeren, kakršen koli že je bil – tu se dotikam stališča mnogih, da je bil to in ono – je v svoji znameniti sedmi kitici zapisal: “… ne vrag, le sosed bo mejak!” Ste morda pomislili, da je bil ‘revež’ obupan nad stanjem v Sloveniji in zapisal zgolj resnico, da naj se ne koljemo z obtožbami in lastnimi prepričanji? Pustimo sočloveku dihati zrak.

Zdravljica, 7. kitica

Živé naj vsi naródi,
ki hrepené dočakat’ dan,
da, koder sonce hodi,
prepir iz svéta bo pregnan,
da rojak
prost bo vsak,
ne vrag, le sosed bo mejak! – France Prešeren (november 1844)

Dalajlama pravi, da ko želimo nekoga označiti slabšalno, zgrniti jezo nanj, bodisi “…lejga onega pedra, ki hoče otroka imeti…” ali pa “…lejga onega zaostalega s kamene dobe, ki je proti vsemu…”, da pomislimo, da gre v obeh primerih v osnovi za človeško bitje, kot smo mi sami. A želimo v osnovi tudi sami sebe žaliti? Spimo pod istim soncem, oziroma pod istim mostom, če navežem na Oscarjevo izjavo. Mar ne? Zakaj pa bi potem žalili ostale? Verjamem, da svoja čustva, pri takih izjavah prednjači predvsem eno najbolj negativnih čustev – jeza, težko obrzdati. Za to je potreben čas, pa vendar z disciplino in treningom je to uresničljivo.

Če vam je težko pričeti odpravljati takšna mišljenja do ostalih človeških bitij, kot so geji ali zahojeni kmetavzarji, potem poskusite najprej v vsakdanjem življenju. Recimo na cesti. Kako pogosto se vam zgodi med vožnjo, da s polno jeze zakričite ali zgolj pomislite “Prokleti kreten, a ne znaš uporabljati žmigovca. A ti ga z riti ven potegnem?” Vam je znano? Da ne omenim jeze nad policisti, ki med drugim z odvzemom vozniške zgolj poskrbijo, da vinjeni vozniki ne počnejo še več neumnostih…

Z rednim treningom in disciplino boste jezo, kot negativno čustvo, sposobni odpoditi iz vaše zavesti. Pogledati na situacijo s pozitivne plati pa je odlična nadgradnja, ki vas bo pripeljala do srečnega stanja. Namesto, da bentite nad nepozornim voznikom pred seboj, se raje pohvalite da premorete odlične reflekse, da ste uspeli preprečiti morebitno nesrečo. Naslednjič bosta ravno vi morda kaj spregledali. Zagotovo vas zanima ali meni to uspeva? Priznam, ne vedno. Tudi sam sem namreč v osnovi le človeško bitje.

Srečno na cesti in raje kot z drugimi se ubadajte sami s seboj. Sveta ne moreš spremeniti, lahko pa sebe.

Avto.Over.Net fotozgodbam lahko sledite tudi na Instagram profilu @avtoovernet in @iztokfranko. Prispevki iz Dubaja nastajajo v sodelovanju s @CarbonOctane.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.