Ob pregledu svojih zadnjih blogarskih objav bi hitro kdorkoli rekel, da se mi malce kolca za preteklostjo. Niti ne. Vse kar se je zgodilo, se je zgodilo z razlogom in že zrem naprej. Želel bi si zgolj nekoliko dlje časa se ustaviti v sedanjosti. Zadihati današnji zrak, današnji trenutek. Slednje pa bom poskušal doseči sedaj, po desetletni prehojeni novinarski poti.
Po več kot desetih letih posvečanja svojega življenju vožnji, to opravilo še vedno ostaja meni eno najljubših. Kot pravijo, najdi to, kar ljubiš in pusti, da te ubije. Trdno sem prepričan, da je to to.
Letošnji september je zame jubilejni
Pred desetimi leti, nekje sredi septembra, sem se z vlakom pripeljal v sonce obsijano Ljubljano. Vozniški izpit sem imel v rokah komaj nekaj tednov. Večino vozniških izkušenj sem do tedaj nabral v Volkswagen Golfu 4. generacije na takratnem dirkališču Mobikrog pri Cerkljah ob Krki. Nekaj tudi v domačem “fičaku” in Hyundai Accentu ter seveda z inštruktorjevim Renault Cliom. O avtomobilih sem vedel veliko. Ne toliko o tehniki – na katerem področju sem še vedno precej slab. Veliko znanja sem imel o znamkah, modelih, motornih ponudbah in premikih koncernov, lastniških strukturah. Zanimale so me prodajne številke, dizajni in oblikovalske smernice za prihodnje modele. Zanimalo me je tudi zakaj se kupci raje odločajo za ta in ne oni model. Vse to me še vedno zanima tudi deset let kasneje. Zakaj so korejski avtomobili uspeli narediti takšen preboj in ali bo to uspelo tudi kitajskim znamkam? Kakšna bo prihodnost Volva, Jaguarja, ki sta šla v roke azijskih gigantov? In kakšen vpliv ima Robertovo (Lešnik, slovenski dizajner) oblikovanje novih Mercedesov na njihovo prodajo?
Skratka, septembra 2005 sem izpustil en dan v šoli ekonomske gimnazije v Brežicah, da sem, sicer z bolečinami v hrbtenici, odšel v Ljubljano. Na železniški postaji me je pobral Domen Jerančič in me ves nasmejan in zgovoren kot vedno najprej odpeljal na kavo v Žmauca. Vmes, pred ali po sestanku s Primožem Cimermanom, sva skočila še na moj prvi in zanj takrat skoraj vsakodnevni “horseburger”. Med vsem vijuganjem po zame takrat še neznani Ljubljani se niti nisem zavedal kje sva in kam greva.
Leta 2005 so me pestile hude bolečine v hrbtenici. Avtomobili so zamotili moje misli. Eden najljubših testnih vozil je bila ravno izjemno dobro opremljena Fiat Croma.
Ko sva pristala v pisarni Med.Over.Net, takrat še na Zaloški, sem se prvič srečal s Primožem. Dobrovoljnim Dolenjcem, ki je že leta 2005 imel v rokah ogromen medij z nadpovprečnim obiskom. V času, ko nas je večina imela še dial-up povezave je bila obiskanost portala ogromna. Avto.Over.Net je bil “side product”, ki ni in ni uspel popolnoma zaživeti. Slovenski avtomobilistični uvozniki so se trdovratno upirali ideji, da je internet pomemben medij prihodnosti. Kot vedno pa je bilo tudi tu za avtomobilistične medije premalo denarja. Dogovorili smo se za sodelovanje in s tem pričetek nove zgodbe. Postal sem avtomobilistični novinar. Pot me je medtem zanesla na mnogo nepredvidenih koncev in krajev ter me pripeljala, da po desetih letih sedim tu v dubajski odlično klimatizirani pisarni, kar si nisem predstavljal niti v najbolj norih sanjah. Pa niti ne želel. Le prepustil sem se toku dogajanja in poprijel za priložnosti, ki so se ponudile ali pa sem si jih moral priboriti sam.
“Rdeča nit je bila vedno ljubezen do vožnje.”
Predvsem v zadnjih štirih letih smo dvignili Avto.Over.Net v nove višave. Postali smo skupaj s preostalimi Over.Net portali prepoznavnejši, močnejši in predvsem bližje vam, dragi bralci. V zadovoljstvo mi je opazovati razvoj produkta kateremu sem namenil več kot tretjino svojega življenja.
Jutri? Ne, danes!
V desetih letih udejstvovanja v novinarstvu in na splošno avtomobilizmu se včasih kaj tudi ni izšlo. Kot recimo GHD Lučine 2013… A naučil sem se ogromno!
Mnogi, predvsem mlajši, ki pravkar zapuščajo srednje šole ali pa so že na univerzah, me vse pogosteje kontaktirajo in neučakano sprašujejo kako uspeti? Kako delati kot avtomobilistični novinar? Kako priti v Dubaj? Moj prvi odgovor jim je, da naj ne pričakujejo, da se bo karkoli spremenilo čez noč. Insta je zgolj Instagram. Iz danes na jutri ne moremo pričakovati rezultatov. Potrebno pa je pričeti s prvim korakom. Ne jutri, danes. Začrtajte kaj si želite početi in vztrajajte. Vztrajajte! Ne s tedni ali meseci, šele z leti se bodo pokazali rezultati vašega dela. Bolj kot bo trdo delo, bolj kot boste zrli za užitkom pri delu in manj hrepeneli zgolj po zaslužku, bolje se boste odrivali višje. Sprotni padci ob tla pa naj bodo zgolj v opomin.
Primož Cimerman: “Vse kar narediš dobrega v življenju se ti enkrat vrne, poplača…”
Preverjaj se!
Včasih se nam (mi) celo zgodi, da ne vidim(o) rezultatov lastnega dela. Pa naj bo to čiščenje stanovanja ali delo na karieri. Zato si na kariernem področju izbirajte nadrejene ne, ki obljubljajo najboljšo plačilo, ampak “šefe”, ki vas bodo v trenutku dvoma o lastni uspešnosti postavili na trdna tla in v primeru resnične uspešnosti potrdili vaše delo (ne me napak razumet, plačilo mora še vedno biti primerno vašemu vložku). Nadrejeni imajo pogosteje več internih informacij in vam lažje potrdijo uspešnost rezultatov. Še toliko lepše je, ko slišijo od konkurence in zunanjih partnerjev, da je viden občuten napredek na področju za katerega sam skrbiš. Še mnogo bolje pa je, da se ustavite in sami realno poglejte za seboj kaj ste ustvarili. Zajami dih in se sprosti. Živiš za danes. Vsako opravilo naj bo opravljeno z zadovoljstvom.
Ob tako odličnemu vzdušju zlahka postaneš največji privrženec moštva Williams (2014). Trenutek, ko si preprosto srečen, ker si.
Prvič med preizkusom formule na dubajskem dirkališču (2013).
Ferrari, legendarna znamka. Praktično vsakdor, ki ljubi vožnjo, ima verjetno na svojem “to-do” seznamu, da se vsaj enkrat popelje z avtomobilom, ki nosi logotip s pokončnim konjičkom (2014).
Ob tem bi predlagal dve vaji, ki bi jih morali početi vsaki dan;
– S prvo vajo poskušamo spoznati za kaj vse smo hvaležni v svojem življenju. Vsako jutro, ob kosilu in zvečer si ponovimo pet stvari za katere smo hvaležni. Lahko se ponavljajo, lahko se spreminjajo glede na razpoloženje. Vaja zveni preprosta, a včasih je prav zahtevna. Omogoča pa, da se resnično zamislimo čemu vse smo hvaležni in če se tega tudi zavedamo. Ste hvaležni za svojo družino? Pa jim potem to tudi pokaže, poveste? Še težje se je trikrat na dan zaustaviti v vsem našem hitenju in pomisliti na kaj smo hvaležni.
– Z drugo vajo pa poskušamo biti naslednji dan še uspešnejši. Hkrati pa nam omogoča v tem hitrem tempu življenja spoznati, da delamo dobro. Pred spanjem si ponovimo tri stvari, ki smo jih tekom dneva uspešno izpeljali. Lahko vključimo zahtevna opravljena dela ali zgolj preproste stvari, kot je jutranja vaja ali meditacija. Predvsem pa kaj ste storili zase!
Obe vaji bosta čez čas pozitivno vplivali na vas, saj vas bosta usmerili v pozitivno razmišljanje. Po desetih letih samodokazovanja, da zmorem sem prišel do zaključka, da VSI zmoremo marsikaj. Več kot si mislimo. A ob vsem tem moramo misliti nase, na svoje počutje in ne misliti zgolj na to kaj bomo dosegli, ampak užiti trenutek.
Srečno pri doseganju vaših ciljev. A ne pozabite, pot je pomembna. Ne cilj.
Avtomobili in dekleta, nepogrešljiva kombinacija. Skozi objektiv je najlepše ujeti prepletanje lepot obeh svetov. Zagrebški avtosalon leta 2008.
Brez družine ne gre. Zaključek dolgega, napornega relija Dunaj-Trst 2008 kjer sva z bratom Andrejem nastopila kot predvoznika. Sočasno sem skrbel še za odnose z javnostmi te prireditve.
Avto.Over.Net fotozgodbam lahko sledite tudi na Instagram profilu @avtoovernet in @iztokfranko. Prispevki iz Dubaja nastajajo v sodelovanju s @CarbonOctane.
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
