Ne le občutki, tudi številke govorijo v prid turbodizlu s tehnologijo skupnega voda. Ta 1,9-litrski štirivaljnik je zelo sodobne zasnove z že uveljavljenim vbrizgavanjem preko skupnega voda, zelo odločnimi zmogljivostmi, nizko motorno žejo in nič kaj sramežljivim dizelskim zvokom, ki nikakor ne skriva porekla. Pa mu tega niti ne moremo zameriti, saj se oddolži z odličnimi zmogljivostmi. Največjo moč 116 KM dosega pri 4000 vrtljajih, največji navor 275 Nm že pri polovico manjši številki. V osnovi je enak kot v stilu JTD a za vgradnjo v alfo so mu dodali 20 Nm navora in precej športne ostrine, tako da se v tem okolju izkaže kot precej bolj živahen. Odziven je že nekje od 1500 vrtljajev, polno zadiha pri 2000 vrtljajih, ko sunkovito pospešuje nekjo do 4000 vrtljajev, ko pričneta krivulji navora in moči vidneje upadati. Moč ga je gnati tudi proti petim tisočakom, kjer ima rdeče polje, a posebnega smisla ni. V delovnem območju med dvema in štirimi vrtljajskimi tisočaki je vseskozi zelo odziven. V prvi in drugi prestavi celo toliko, da mora elektronika krotiti kolesa, ki se hočejo zavrteti v prazno. Prehitevanje s to alfo ne predstavlja težav, tudi hitrejša vožnja skozi ovinke ne, saj je podvozje odlično uglašeno. Poraba se ob tem giblje med 5 I 9 litri plinskega olja na 100 prevoženih kilometrov, kar je ugodno glede na zmogljivosti.
Preizkusni avto je imel kot dodatek obuta še 17-palčna platišča s pirellijevimi gumami P6000 širine 215 milimetrov, ki so poskrbele za odličen stik z asfaltom in tudi manj težav s spodrsavanjem koles. Še zlasti pri hitrejši vožnji je ta alfa zelo varen avtomobil, ki dolgo ohranja nevtralno lego v zavojih in sledi voznikovim ukazom. Fizikalne meje pa rešuje dodajanje volana. Po godu so tudi trikrat usnjen volan z odlično oprijemljivostjo, bočno dovolj oprijemljivi sedeži z dolgim sedalnim delom in zelo kakovostnim blagom na njih, le menjalnik bi bil lahko hitrejši. Armaturna plošča je alfina s tremi obkroženimi merilniki, okroglimi zračniki in izbočeno sredinsko konzolo, ki omogoča dosegljivost stikal. Sedeži so vsaj spredaj zelo udobni na daljših poteh in vsestransko nastavljivi. Vzdušje v tej alfi pa je ugodno športno in neutrudljivo, tudi po zaslugi zadovoljive prostornosti na zadnji klopi, ki zadošča dvem odraslim osebam. Slabše se izkaže le prtljažnik z visokim robom in le 280 litri prostora. Tudi opremsko ne ostane kaj dosti želja odprtih, saj že v serijski opremi ponuja vsa električna pomagala za stekla ključavnico in ogledala, klimatsko napravo in še kaj. Preizkusna pa se je hvalila še z navigacijskim sistemom z velikim in dobro berljivim zaslonom, zelo natančnim nastavljanjem poti in veliko funkcijami. Pri nas seveda še ni uporaben, se je pa moč poigrati s potovalnim računalnikom na zaslonu, GPS sistemom in podobnimi „igračami“, ki zabavajo sopotnika. Voznik si med vožnjo seveda ne more privoščiti nepozornosti. Poleg tega je preizkusna alfa premogla še odličen hifi sistem bose z izmenjevalnikom zgoščenk in stikali na volanu, paket udobje, že omenjena 17-palčna obutev in še kakšno malenkost. Že tako dobro opremljen avtomobil, ki je tudi na varnostnem področju temeljit (zavorni ABS, sistem proti zdrsu ASR, šest zračnih blazin), a na preizkusnih trkih manj uspešen, je z vso dodatno opremo stal preko 6 milijonov tolarjev, kar je astronomski znesek za avtomobil nižjega srednjega razreda. Tudi brez navigacijskega sistema (ta stane 670.000 tolarjev) in ostalih dodatkov pa ta alfa stane še vedno visokih 4,6 milijona tolarjev.
Za ta denar dobite zelo lep avtomobil, ki je tudi kakovostno izdelan in dovolj prostoren. Izstopa pa z zmogljivim in varčnim motorjem ter odličnimi voznimi lastnostmi. Vsekakor alfa kot smo jih poznali včasih in razen filtra, ki je za sabo puščal lužice nafte (to so na servisu hipoma uredili) ji nismo mogli kaj zameriti. Žal pa se vse to pozna pri ceni.