Večno mlada

Alfa Romeo, Testi

Alfa Romeo 166 je po šestih letih življenja doživela prenovo, ki ji je prinesla predvsem nekaj oblikovnih in tehničnih novosti, na srečo pa se ni dotaknila njenega šarma. Največja Italijanka še naprej ostaja elegantna športna…

Alfa Romeo 166 je po šestih letih življenja doživela prenovo, ki ji je prinesla predvsem nekaj oblikovnih in tehničnih novosti, na srečo pa se ni dotaknila njenega šarma. Največja Italijanka še naprej ostaja elegantna športna limuzina, umeščena v višji srednji razred, ki razvaja predvsem z dinamičnimi, a ne pregrobimi voznimi zmogljivostmi, udobjem in okusno potniško kabino v romanskem stilu.

Karoserija kljub skromnim popravkom ostaja privlačna

Osveženo alfo 166 prepoznamo predvsem po novem nosu. Oblikovalci so očitno upoštevali kritike, ki so največkrat letele na premajhne žaromete. Ti so po novem večji, bolj podolgovati, lahko pa se pohvalijo tudi s xenonsko tehnologijo. Čeprav je avtomobil s tem izgubil nekaj agresivnosti, je skladnost z aktualno hišno podobo večja, zasluga za to gre tudi preoblikovani kromirani maski, ki se globoko zajeda v odbijač s kromirano letvijo med obema meglenkama. Za alfo 166 ostaja značilna klinasta bočna linija, ki se konča v dvignjenem zadku z elegantnimi podolgovatimi lučmi. Pod prtljažnim pokrovom je 490 l prostora, do katerega pa dostopamo skozi sorazmerno majhno odprtino. Preglednost iz vozila je zaradi ozkih steklenih površin zgolj povprečna, večina voznikov bi si želela parkirnih senzorjev predvsem na zadku.

Tekmeci ponujajo več prostora in manj športne utesnjenosti

Največja alfa v dolžino meri 4.720 mm, kar jo postavlja približno ob bok tekmecem v višjem srednjem razredu (mercedes-benz E 4.795 mm, volvo S80 4.822 mm, saab 9-5 4.827 mm). Zunanje mere pa vendarle obljubljajo več prostora, kot ga avtomobil dejansko ponuja. Tako spredaj kot zadaj vlada občutek rahle utesnjenosti, predvsem po širini, zadaj imajo visokorasli tudi nekaj težav z dokaj nizkim stropom, so pa zato sedalne površine zelo radodarno odmerjene. Zlasti voznik in sovoznik se ne bosta pritoževala nad udobnimi in dobro oprijemljivimi sedeži ter sredinskim naslonjalom za komolce, ki zagotavljata sproščeno sedenje. Armaturna plošča tudi po prenovi ostaja takšna kot prej, na sredini je nameščen velik LCD zaslon z informacijami avdio sistema (kasetnik in CD izmenjevalec), samodejne dvopodročne klimatske naprave, potovalnega računalnika in navigacije, ki pa je pri različici progression na voljo le za doplačilo. Nekaj prestiža dodajo s kromom obrobljene zračne odprtine, v usnje oblečena volan in prestavna ročica ter obloge vrat iz narebrenega umetnega usnja.

Njen “revir” je avtocesta

Voznik po zaslugo bogato nastavljivega sedeža in volanskega obroča hitro najde ustrezen položaj. Alfa 166 se pelje kot izrazito športna limuzina s čvrstim podvozjem, ki ne dopušča veliko nagibanja v ovinkih, hkrati pa tudi precej neuspešno gladi razne cestne sitnosti. Zato je lega dolgo nevtralna, v hitrih ovinkih pa tudi z nosom, ki sili navzven, nimamo veliko dela. Nekaj zaslug za to imajo šestnajstpalčna aluminijasta kolesa s pnevmatikami dimenzij 205/55 R16 spredaj in zadaj. Kadar so zdrsi koles neizbežni, vozniku priskoči na pomoč elektronski nadzor stabilnosti, ki svoje delo opravlja skoraj neopazno a zelo učinkovito. Alfa 166 se torej s svojo lego najbolj počuti na kakovostno asfaltiranih (avto)cestah, precej manj pa na makedamu ali pri vožnjo čez ležeče policaje, saj zaradi njene majhne oddaljenosti od tal in plastične aerodinamične plošče pod motornim prostorom hitro pride do dotika s podlago. Njeno strast za avtocestna križarjenja podpira tudi menjalnik z dolgo šesto prestavo, kar seveda pomeni varčevanje z gorivom. Prestavna ročica se lahko pohvali s kratkimi hodi in večjo natančnostjo, kot smo je bili vajeni pri prvi generaciji največje alfe.

Posebna duša petih valjev

Najpomembnejša pridobitev ob prenovi je zagotovo novi, najzmogljivejši agregat v dizelski paleti. 2.4-litrski JTD s petimi valji in štiriventilsko glavo ne ponuja le moči v izobilju (129 kW/ 175 KM), temveč tudi pravi športni zven, ki se precej razlikuje od tistega pri večini štirivaljnih dizelskih strojev. Italijani so pač zvočni sladokusci, o tem ni dvoma, čeprav motorja pravzaprav ni potrebno priganjati v visoke vrtljaje, saj krivulja navora s 385 Nm doseže svoj vrh pri 2.000 vrtljajih v minuti, devet desetin navora pa je na voljo že pri 1.750 vrt./min. Tam pa dizelska zvočna kulisa praktično ne obstaja, zahvala za to gre zelo dobro izolirani potniški kabini, kar potrjuje tudi majhen piš vetra pri avtocestnih pustolovščinah. Omenjene številke lahko seveda izrazimo tudi na konkretnejši način: pospešek 8,9 s in najvišja hitrost 222 km/h. Povprečna poraba na preizkušnji je dosegla varčnih 7,3 l na sto prevoženih kilometrov, 2.4 JTD pa je cepljen tudi proti nadležnim dizelskim tresljajem

Italijanka veliko cenejša od nemške konkurence

Alfa 166 še naprej ostaja dostojen predstavnih velikih športnih limuzin, ki s prenovo ni bila deležna le oblikovnih sprememb, ki so – roko na srce – dokaj skromne, pač pa tudi sodobnega dizelskega agregata, ki ga odlikujejo zelo dobre zmogljivosti, uglajenost in skromna žeja. Paket opreme progression sicer v kombinaciji s tem motorjem predstavlja osnovno izbiro, čeprav ponuja večino »priboljškov«, ki jih ponavadi pričakujemo od takšnega avtomobila. Manjkajo le navigacija, usnjeno oblazinjenje, vgrajen telefon, tempomat in električno nastavljivi sedeži. Tisti, ki ne morejo brez naštetega, lahko posežejo po bogatejši opremi distinctive, ki je od različice progression (8.638.000 SIT) dražja za dobrih sedemsto tolarskih tisočakov. Posebej opazni pa boste šele z biserno barvo »iridescenti«, ki vašo denarnico – ne boste verjeli – olajša kar za 784.000 SIT.

Foto: Miloš Milač