Vzhodnoevropskih genov ni več

Škoda, Testi

Spomnim se ga iz Audija A3. Ugajala mi je njegova moč, izreden navor in skromna poraba, dvolitrski turbodizel s 140 KM je bil tudi prijetno tih in uglajen. V novi octavii sicer večina njegovih prednosti…

Spomnim se ga iz Audija A3. Ugajala mi je njegova moč, izreden navor in skromna poraba, dvolitrski turbodizel s 140 KM je bil tudi prijetno tih in uglajen. V novi octavii sicer večina njegovih prednosti ostaja, zvočna zatesnitev motorja pa je precej slabša. Zakaj le? Mar gre za varčevanje? Ali pa rangiranje znamk znotraj koncerna Volkswagen, so tudi pri drugih rečeh zapirali pipico? Ne bi rekel! Octavia druge generacije je namreč zrel avtomobil, ki se je za vselej otresel svojih vzhodnoevropskih genov, tako po tehnični, kot po kakovostni plati, in se brez težav kosa z ostalimi tekmeci, ki jih je že v lastni hiši več kot za vzorec.

Dodatni prtljažni litri

Octavia se po velikosti umešča med nižji in srednji razred torej nekako med golfa in passata. V primerjavi s predhodnico je daljša za 6,5 cm, njene mere delujejo tudi bolj harmonično, predvsem pa je zadek manj nagneten preko zadnjih koles kot prej. Oblika se je še najmanj spremenila na zadnjem delu, nos z elegantno kromirano masko, prosojnimi žarometi in pokrovom motorja v obliki črke V, pa se je precej približal večjemu superbu. To seveda ne pomeni nič slabega, saj je octavia še vedno dovolj samosvoja, da ju ni tako lahko zamenjati. Strmo vzpenjajoči se boki dodajo nekaj dinamike, prispevajo pa tudi k ogromnemu in lepo obdelanemu prtljažniku, ki ponuja 560 l prostora, ob podrti zadnji klopi pa celo 1.350 l (predhodnik 528 oziroma 1.328 l). Octavia se v tej kategoriji kosa z najboljšimi, po drugi strani pa jo njene kompaktne mere pustijo na cedilu na zadnji klopi. Saj ne, da bi tam kronično primanjkovalo prostora, nasprotno, povprečno raščeni bodo tam kar udobno nameščeni, le prostorskega čudeža, takšnega kot v prtljažniku, ne gre pričakovati.

2.0 TDI znova navdušuje

Če se malce vrnemo v zgodovino in pobrskamo po arhivih, zasledimo ime octavia že leta 1959, ko so tedanji češkoslovaški inženirji nekoliko posodobili tip 440 in mu nadeli novo ime. Leta 1996, tedaj že pod okriljem nemškega koncerna, je bil v njeni zgodovini obrnjen nov list, sodobna tehnika, privlačna oblika in še privlačnejša cena so octavio potisnili v prodajne višave, kupce so navduševali tudi sodobni, predvsem dizelski motorji. Tudi novinka pri tem ni izjema, na naši preizkušnji se je v njenem nosu vrtel preverjeni dvolitrski turbodizelski agregat s 103 kW/140 KM pri 4.000 vrt./min. TDI s štirimi ventili na valj in neposrednim vbrizgom goriva po načelu črpalka-šoba razvaja z orjaškim navorom 320 Nm, ki je na voljo v območju med 1.750 in 2.500 vrtljaji. Eden izmed najboljših dizelskih agregatov ta hip v octavii poskrbi za toliko moči, kot jo voznik potrebuje, obenem pa v povprečju porabi le okoli šest litrov goriva v kombiniranem ciklu. Tudi pospeški do hitrosti sto km/h v višini 9,6 s in 208 km/h končne hitrosti pričajo o tem, da je tako motorizirana octavia vse prej kot podhranjena. Celotno sliko kvari že v uvodu omenjena slaba zvočna izoliranost motorja, zato se njegov ropot brez sramu prenaša do ušes potnikov. Tudi v precej manjših dizelsko gnanih avtomobilih nam je bil pretiran hrup že marsikdaj prihranjen.

Ergonomija po Volkswagnovem vzoru

Navdušenje nad zmogljivim motorjem se hitro prenese tudi v potniško kabino, ki se je s kakovostnimi materiali in izvrstno obdelavo ter preverjeno Volkswagnovo ergonomijo, še bolj kot prej oddaljila od svoje polpretekle zgodovine. Razmestitev stikal ja takšna, kot smo je vajeni, ugaja dobro oprijemljiv elektromehanski volanski obroč, ki ubogljivo prenaša voznikove ukaze na gnani kolesi, ob tem pa zagotavlja tudi ustrezne povratne informacije. Te so pravzaprav več kot dobrodošle, saj jih motorni navor hitro zavrti v prazno, vendar le toliko, kot to dopušča sistem zdrsa gnanih koles, ki je skupaj s sistemom za nadzor stabilnosti pri opremi elegance serijski. V usnje oblečena prestavna ročica ročnega šeststopenjskega menjalnika je natančna, vendar ne omogoča pretirano hitrega prestavljanja, čeprav zaradi precejšnje odebeljenosti lepo sede v roko. Tako kot voznika, ki sprva nekoliko negoduje nad slabo berljivimi merilniki s premajhno številčnico, tudi ostale potnike razvajajo čvrsti in lepo oblikovani sedeži s solidno stransko oporo. Odlagališč je sorazmerno dovolj, proti doplačilu je med sprednjima sedežema na voljo tudi velik hlajen predal, katerega pokrov hkrati služi kot nastavljiv naslon za roke. Oprema elegance zajema med drugim tudi samodejno klimatsko napravo, ki ima namesto običajnih šob na zgornjem delu armaturne plošče prezračevalno letev, ki se razteza po celotni širini in z dvema kanaloma zraka učinkoviteje odrosi steklo in prezračuje notranjost.

Brez potrebe po športni nastavitvi podvozja

Nova octavia s sprednjim pogonom in prečno nameščenim motorjem nadaljuje osnovno tehnično zasnovo svoje predhodnice. Sprednjo premo predstavljajo McPhersonovi vzmetni nogi in trikotni prečni vodili s torzijskim stabilizatorjem, zadnjo pa večvodilna prema z vzdolžnim vodilom in tremi prečnimi vodili. Tehnokratsko govoričenje bo marsikoga pustilo hladnega, zato rajši spregovorimo o voznih lastnostih octavie, ki so precej bolj dinamične, kot bi sicer pričakovali od umirjenega družinskega avtomobila. Testna različica je bila za slabih dvesto tisočakov doplačila opremljena s 16-palčnimi litimi platišči in športno nastavljenim podvozjem, ki je bilo za moj okus pretrdo, saj se ni bilo mogoče ogniti krepkemu stresanju na slabši podlagi. Seveda to po drugi strani pomeni nevtralno lego, visoke hitrosti skozi ovinke in odlično vodljivost, kar pa sicer v malo manjši meri, vendar povsem zadostno, ponuja že osnovna nastavitev blažilnikov.

Octavia bo še naprej pomemben igralec na slovenskem trgu

Lahko torej trdimo, da je octavia boljši golf? V nekaterih disciplinah prav gotovo. Zračnejša kabina v kateri vladajo za moj okus celo boljši materiali in elegantnejše linije, ogromen prtljažnik in nekoliko ugodnejša cena, vse ostalo pa vsaj tako dobro kot pri tekmecu iz Wolfsburga. Pa slabosti, kakšna malenkost že, na primer slabša zvočna zatesnitev, manj pregledni merilniki in seveda Škodina značka na nosu. Mar zadnje še koga moti, glede na to, da je češka znamka že dolgo pod nemškim »baldahinom«? Morda, vendar vožnja z novo octavio hitro prepriča tudi skeptike. Cena skromno opremljene osnovne različice z 1.4-litrskim bencinskim motorjem se prične že pri treh milijonih slovenskih tolarjev, octavia 2.0 TDI elegance s praktično popolnim paketom opreme pa velja dva milijona več.

Foto: Miloš Milač