23-letni dirkač iz Hrpelj je eden redkih slovenskih dirkačev, ki se trenutno dokazuje v mednarodni konkurenci. Kljub temu, da njegova dirkaška pot še ni dolga, se je lotil velikega izziva, ki sliši na ime italijanski Renault Clio pokal. Izenačeni dirkalniki, izkušeni tekmovalci, dirke na nož … V nekaj odstavkih, ki sledijo, predstavljamo dirkaški portret Željka Čumurdžiča.

Kako se je začela vaša dirkaška zgodba?

Začel sem tako, da sem že od nekdaj imel željo voziti dirkalni avto. Kot najstnik sem o tem neprestano sanjal in si na internetu ogledoval posnetke najrazličnejših dirkaških serij. V začetku nisem imel informacije, kje bi v Sloveniji sploh obstajala možnost začeti svojo dirkaško kariero. Od prijatelja sem izvedel, da je v Sloveniji trenutno najboljša opcija ekipa Lema Racing. Z njimi sem stopil v kontakt in dogovorili smo se, da se prvič preizkusim na italijanskem dirkališču Adria. Ko sem sedel v dirkalnik se mi je odprl nov svet in na nek način so se mi izpolnile sanje. Po vrnitvi domov in prespani noči je bila edina preostala možnost, da s tem nadaljujem …

Kmalu zatem ste se udeležili FIA preizkusa mladih dirkačev, kjer ste bili zelo uspešni …

Vodja ekipe Lema Racing Mirko Marinšek me je obvestil, da me je prijavil na ta test, ki je potekal po tri-krožnem sistemu na izpadanje. Zadnji in najzahtevnejši preizkus, ko smo ostali le še štirje, je potekal na dirkališču Mugello v Italiji. Dosegel sem prvo mesto, s tem pa sta mi slovenska in svetovna krovna zveza za avtošport zagotovili sredstva, da sem odpeljal svojo prvo tekmovalno sezono.

Kako bi povzeli svojo debitantsko sezono med dirkači?

Na začetku svoje prve sezone sem s pomočjo optimalnih nastavitev avtomobila, do katerih smo prišli skupaj z inženirji in vodjo ekipe Lema Racing, dosegal zavidljive uspehe. Pokali na mojih policah so se kar lepo nabirali. Zelo vesel sem bil, da sem bil že v svoji prvi sezoni konkurenčen ostalim slovenskim dirkačem. Po končani sezoni mi je vodja ekipe priporočil, da stopim nivo višje.

Tako je sledila sezona v izjemno močnem italijanskem Renault Clio pokalu …

Že takoj na začetku sezone mi je postalo jasno, da nisem stopil le eno, pač pa kar nekaj stopnic višje. V tem prvenstvu nastopajo vozniki iz mnogo različnih evropskih držav, vsi z ambicijami po svetovnem nivoju dirkanja in izkušnjami tudi v prestižnih serijah GT. Nekateri med njimi so bili celo tovarniški vozniki za svetovno znane ekipe. Vedel sem, da bo moja prva mednarodna sezona minila v znamenju učenja in nabiranja dirkaških kilometrov. Razkorak med slovenskim državnim prvenstvom in mednarodno konkurenco je pač precejšen.

Tekmovanje v avtomobilskem športu je nemogoče brez ekipe, ki dirkača podpira. Kako z vašo sodelujete vi?

Nad mojo kariero trenutno bdi ekipa Lema Racing. Gre za prave dirkaške entuziaste. Predvsem vodja Mirko Marinšek mi je do sedaj bil v ogromno podporo. Skozi sezone je denimo zelo težko zagotoviti vse potrebne finance, saj avtomobilski šport spada med najdražje na svetu. Včasih za dirko nisem imel zagotovljena vsa finančna sredstva, a je g. Marinšek mojo kariero, tudi s posegi v svoj žep, gnal naprej.

Kdo je vaš dirkaški vzornik in kaj pri njem najbolj občudujete?

Moj vzornik je že od nekdaj Mika Hakkinen. Gre za dirkača, ki je v svojem življenju precej dosegel, še posebej pa mi je pri njem všeč njegova mirnost v situacijah, ko je šlo na dirkališču na nož.

Katera je vaša sanjska dirkaška serija in dirkalnik, v katerem bi se nekoč želeli preizkusiti?

Sanje skoraj vsakega dirkača predstavlja formula 1. Žal to dandanes ni pogojeno le s talentom, pač pa tudi z goro denarja. Sam ostajam pri italijanskem Renault Clio pokalu, višji rangi tekmovanja, pa bodo žal pogojeni tudi s finančnimi sredstvi. Če pa lahko sanjam, bi si izbral BMW-jev dirkalnik v nemški seriji DTM.

Ste pa letos imeli možnost izkusiti dirkanje na nekaterih svetovno znanih dirkališčih …

Res je, v zadnjih dveh letih sem se preizkusil na dirkališčih kot so italijanska Imola in Monza, Red Bull Ring in Salzburgring v Avstriji, Hockenheim v Nemčiji … Vsa so že videla dirke formule 1. Gre za precej hitra dirkališča, ki jih sestavljajo zahtevni in nevarni ovinki, v katerih dosegamo hitrosti tudi 200 km/h in več. Od vseh mi je najbolj pri srcu Monza. Škoda, da kakšnega podobnega, ali pa vsaj manjšega objekta nimamo pri nas v Sloveniji. Trenutna situacija je res katastrofalna in nam zaradi onemogočanja treningov doma, še veča stroške skozi sezone.

Vse te velike hitrosti včasih botrujejo tudi k nesrečam. Je v vaših rokah že kaj trpela pločevina?

(Smeh) Manjše poškodbe se vseskozi dogajajo in niso vredne omembe, sem pa na prvem letošnjem testiranju na Slovaškem doživel težjo nesrečo. Pri več kot 170 km/h mi je »vzelo« zadnji del avtomobila. Pri trku v ogrado sem se nekajkrat prevrnil in precej poškodoval avto. K sreči sem jo sam odnesel z manjšimi bolečinami, ki so bile po nekaj dnevih že preteklost.

Kako bi opredelili svoje cilje za prihodnjo sezono?

V naslednji sezoni mi je glavni cilj postati še bolj konkurenčen in povzročati karseda veliko preglavic mojim izkušenejšim konkurentom. Ostajam pri italijanskem Renault Clio pokalu. Na tem mestu bi se želel zahvaliti moji družini, dekletu, sponzorjem, prijateljem ter vodji in celotnemu timu Lema Racing za podporo, ki so mi jo vedno nesebično nudili. Upam, da jih v prihodnji sezoni razveselim s kakšnim vrhunskim rezultatom.