Simon Marčič, ki je uspešno prestal operacijo odprtega zloma golenice v Buenos Airesu, že sanja o Dakarju 2018

Aktualno, Motociklizem, Šport

Helikopter je Marčiča najprej odpeljal v bolnišnico Rawson v San Juanu, kjer so mu očistili rano in ga pripravili za pot v Buenos Aires, kjer so …

Da se je na predpredzadnji etapi Chilecito – San Juan v slovenskega motorista zaletel zmagovalec letošnjega Dakarja, vedo že vsi. Stephane Peterhansel je postal zmagovalec svojega že trinajstega najtežjega vztrajnostnega relija na svetu, Simon Marčič pa je tisti nesrečni dirkač, ki je ostal kar petnajst minut ostal vkleščen pod Peugeotovim dirkalnikom številka 300. Peterhansel je poklical helikoptersko pomoč, ostal s Simonom do prihoda medicinske ekipe in nato nadaljeval z dirko. Organizator mu je “izgubljene” minute vrnil in tako je Stephane Peterhansel po dobri vožnji na zadnjem specialu včeraj postal še trinajstič v svoji osebni zgodovini zmagovalec dirke vseh dirk – relija Dakar.

Simon Marčič

Simon Marčič

Helikopter je Marčiča najprej odpeljal v bolnišnico Rawson v San Juanu, kjer so mu očistili rano in ga pripravili za pot v Buenos Aires, kjer so ga včeraj zjutraj tudi operirali v bolnišnici in porodnišnici Clinica Y Materindad Suizo. Kljub trdim motorističnim škornjem je Simon namreč utrpel odprt zlom golenice in mečenice, saj ga je potegnilo pod Peterhanslov dirkalnik.

“Zgodilo se je okoli 80. kilometra na 10. etapi, tam se je končal moj letošnji Dakar. To je bil dan, ki sem se ga najbolj veselil. Dobro sem si pripravil potno knjigo, saj smo imeli prejšnji dan zaradi zemeljskih plazov in poplav le povezovalno etapo, nisem bil zelo utrujen, motor je bil cel in lahko sem se posvetil navigaciji. Etape sem se lotil tudi taktično, saj sem nalil točno toliko bencina, da spredaj motor ni bil pretežak. Vozili smo na feš fešu in kamelji travi, to je ena najtežjih in najbolj nepredvidljivih podlag. Dobro sem bil na poti, ko sem se na približno 50. kilometru začel izgubljati skupaj s skupino drugih tekmovalcev z nižjimi številkami. Nekoliko sem bil tudi hendikepiran, saj se mi je pokvaril števec, delala mi je samo osnovna navigacija, ki mi je povezana z GPS-om, zato sem nekaj časa sledil “izkušenejšim” od sebe. Narobe. Ko sem le našel pot, me je nenadoma prehitel Peterhansel in šel naprej v neko dolino, kamor sem mu sledil. Izkazalo se je, da je napravil napako, saj se je na vrhu obrnil. Po hribu se je vračal 200 na uro, jaz pa kakšnih sto. Ko sva se zagledala, sva oba začela zavirati in se umikati, a ni šlo ne levo ne desno. V tisti milijoninki sekunde sem razmišljal, ali naj se vržem na ali pod avto. Tik pred trkom mi je zdrselo sprednje kolo, pokopalo me je pod avto in udarec je bil zelo močan. Takoj sem vedel, da je noga zlomljena, saj sem imel podobno poškodbo že na desni nogi. Ko me je Peterhansel spravil izpod avta, sva odprla škorenj in bil je popolnoma krvav. Ni me bolela noga, saj si v takem trenutku poln adrenalina, me je pa preplavilo razočaranje, ki ga težko opišem z besedami. Dakar je celoletni projekt, zelo drag in zahteven, poleg tega pa mi je poškodba prekrižala načrte, ki sem jih imel z relijem Sealine v Katarju.”