Lara: Nova Hornetka. Bi jo zamenjala?

Lara: Nova Hornetka. Bi jo zamenjala?

Tekom svoje, mja, občasne novinarske kariere sem se imela čast peljati s že kar lepim številom dvokolesnikov. In čisto vsak je bil nekaj posebnega. A tako kot tale … Tako pa še nobeden.

Niti ne toliko zaradi motorja samega. Bolj zaradi dejstva, da verjetno ni dvokolesnika na svetu, o katerem bi rajši pisala. O katerem bi toliko vedela. O katerem bi lahko delila toliko lastnih izkušenj.

Ah, spomini …

Ime ”Hornet” je nekakšen sinonim za moj vstop v svet ”ta pravih” motorjev. Od svojega 16. leta pa do zgodnjih dvajsetih sem se okoli vozila na bolj ali manj podhranjenih Yamahicah. YBR 125 ter YBR 250. Ah … zlata motorčka, vredna vsakega centa. Odličen vstop v svet motociklizma. A če seštejemo vse njune konjičke pod pokrovom, jih je ravno za en ornk kavni mlinček.

Potem … Potem je prišel izpit za neomejeno. Prva ura na poligonu. Svojo malo 250-ko parkiram nekje ob strani in z grozo čakam, kaj mi bo inštruktor pripeljal iz garaže. Garaža zarohni. Martin pred mene zapelje … Ja, uganili ste, Hornetko. Sinje modre barve. Še tisto ta staro, z okroglo lučjo. Malce sesuto. Ne vem zakaj, ampak ta motor mi je takrat deloval neverjetno … Zastrašujoče. Najbrž si niti v sanjah nisem mogla predstavljati, da bom s to 200-kilsko mrcino sposobna odvoziti tisto mini osmico, ki jo zahtevajo na izpitu. Pa petkrat več konjev ima kot tale sintesajzerček, na katerem sem se pripeljala. Uf. Res ne vem, če imam jajca, da se usedem na tole.

En krog okoli poligona kasneje …

WOOHOOO! F**k, kako to gre! Pa ustavlja tudi! Pa kako rjovi! Pa kako je okretna! Ne grem več dol. Nikoli.

Nisem mogla verjeti, da lahko tako (zame takrat) ogromen motocikel mečeš ob tla s takšno lahkoto. Slalom se je odvozil kar sam. Osmica je bila pa itak naštudirana v minutki. Sva z Martinom videla, da na poligonu nimava več kaj iskati, in sva šla rajši na lov za kakšnimi pametnimi ovinki.

Kak mesec kasneje sva z očetom domov pripeljala … Kaj pa drugega, Hornetko. Bleščeče črno, 2007 letnik. Tisto s ta novo lučjo. Nisem hotela slišati za nič drugega.

In zdaj … Zdaj bom vozila njeno najnovejšo verzijo. CB 650F.

Tako, upam, da razumete moje navdušenje.

Dobila sem jo med precej bizi tednom. Milo rečeno. Vaje na faksu, učenje, služba, rojstni dnevi … Kaos. Da sem jo lahko prevzela, sem morala izvesti pobeg iz bolnišničnih vaj, o kakršnih pišejo filme. Komaj dobila prevoz. A ko sem zapeljala pred As Domžale in videla, s čim se bom naslednje dni prevažala okoli … Totalno vredno!

Najprej padejo v oči zlate feltne. Pa Hondina brezčasna HRC poslikava. Fak, z njo bi še metla za prah izgledala športno. Pa marjetičasti zavorni koluti. Pa … pa …

Ni kaj – lepa je.

IMG_6912

A najlepši del je – da je ostala enaka. Od daleč je pravzaprav pobarvana verzija moje. Kar je dobro. Deluje rahlo bolj elegantno, okretno, malo manj robustno od njene predhodnice. Tudi na papirju so jo malce ”shujšali” – izgubila je slabih 20 konjičkov. Malce sem razdvojena glede ogromnega kufra, ki so ga naknadno namontirali na zadek. Rahlo pokvari celotno podobo – ampak, bo pa plac za knjige. Pa v šoping grem lahko.

IMG_6929

Ampak to, da je lepa, mi je povedal že striček Google. Bolj me je matralo, kako se pelje. Eh, faks bo jutri še vedno na istem mestu. Greva!

Hudo! Že po prvih parih metrih sem prijetno presenečena. Proti moji je veliko bolj … enostavna. Bolj okretna. Ima malce višje stopalke ter malce višjo krmilo, tako da je sama pozicija telesa bolj naravna. Izjemno mehak menjalnik. Tistih par odbitih konjičev mogoče niti ni tako slaba stvar – je veliko manj muhasta kot moja. Nič cukanja, nič lomljenja vratu … Nič.

G0037850

Ampak da ne bo pomote – še vedno je stroj. Pri višjih obratih se ji prav simpatično strga. Prosim, ne ozirajte se na raznorazne gostilniške vsevede, ki vas bodo prepričevali, da je 86 konjev čisto premalo. Še vedno si v sekundi mimo tovornjaka. Še vedno so ovinki lahko užitek. Hkrati ima pa precej nižjo porabo kot njena predhodnica (okoli 4l / 100km!), prihranili boste kak euro pri registraciji, pa še veliko bolj križu in kostem prijazna je kot kakšen cestni dirkalnik. Win – win – win.

Priznam, malce sem razočarana nad zvokom. Spominja bolj na mojo bivšo 250-ko kot pa na spodoben 650-kubičen motor. Seveda tudi to zna biti plus, sploh za tiste motoriste, ki jih od rjovenja mašine pod ritjo rada boli glava in se zato poslužujejo čepkov za ušesa. A iz lastnih izkušenj vam povem – Bolj tih kot je motor, hitreje te bodo spregledali. Na žalost. Loud pipes save lives! Brez skrbi, Akrapovič je poskrbel za super izgledajoč izpuh.

IMG_6879

Punce, ve boste pa sploh navdušene!

Verjetno se vse spopadamo z istimi težavami – ne dosežemo do tal, prešvoh smo, da bi motor obrnile na mestu, potem se pojavi še kakšen klanec, pesek ali pa olje pod nogami in … Mja, been there. CB 650F je narejena za nas. Sedež je pravzaprav iste višine kot na moji, vendar je toliko ožji, da ima punca mojih dimenzij (cca. 165 cm) noge varno in trdno na tleh. Enostavna je za manevriranje, tudi ko pogoji niso idealni. Pa še ABS ima.

Pa avtocesta? Mja, na žalost tako tako na vseh slečenih motociklih. Vetrna zaščita manjka. Tja do 130 še gre, potem pa začnejo trpeti vratne mišice. Motorček tako ali tako ni bil narejen, da se pelje naravnost.

Sploh, ko ga boste enkrat peljali na ovinke. Preden sem se prvič zapeljala na Rakitno, me je prepričal bolj kot motocikel za vsak dan. Za po mestu, za v službo, za nedeljsko turo do morja. Na prvi pogled pač ne deluje kot nekaj, s čimer bi lahko brusili kolena in komolce. Ampak – je. Štirivaljnik v visokih obratih postane prava mala zverina, hkrati pa je motorček tako lahek in okreten, da so ovinki prava poezija. Pravzaprav še bolj kot na moji. Zvečer samo ne pozabite spucati muh s kombinezona (in zob).

IMG_6846

So tudi stvari, ki bi jih brez slabe vesti lahko pustili pri miru. Dober primer je (iz neznanega razloga) zamenjan položaj gumba za hupo ter gumba za vključitev smernikov. Kaj so s tem dosegli? Za moje pojme samo to, da so ceste kar naenkrat polne hondašev, ki veselo hupajo, ko menjajo smer, in energično žmigajo, ko želijo koga poslati v … khm. Nepotrebno.

12

Teden je minil prehitro. Ko se peljem proti Trzinu, razmišljam. Bi jo imela? Bi.

Bi jo zamenjala za svojo?

Okej … Predstavljajte si, da imate doma psa. Starejšega. Ima težave s kolki, samo še spi, ne prinaša več palic, je trmast in malce naveličan vsega. Potem pa za teden ali dva dobite v varstvo pasjega mladička. Aaa! Mehka dlaka, slinasti poljubčki, bistre zvedave očke, ki zasedajo tri-četrt glave …

No, to je nova CB 650F. Lepša, cenejša, bolj uporabna, lažja za vzdrževanje, manj muhasta in bolj ljudem prijazna. Navdušila me je v vseh pogledih, upravičila je svoje ime in iz srca jo priporočam vsakomur, ki kupuje nov motocikel.

Ampak jaz ostajam pri svojem pasjem seniorju.

13

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.

Oznake: , ,
Lara je študentka medicine iz Ljubljane, že od malih nog zaljubljena v adrenalin ter bencinske hlape. Je navdušena motoristka in že vrsto let sodeluje na področju motociklističnega novinarstva.