Avstralija. Dežela kengurujev, strupenih živali in… hja, kaj bi še lahko rekli… V8 Supercar dirkalnikov.
Ko sem sredi septembra minulega leta precej neplanirano pristal v Perthu, ki se nahaja nekje bolj na zahodu Avstralije, nisem imel pojma kaj želim videti v tej deželi “down under”. Hotel pa sem si zbistriti svoj um. Po raziskovanju centra četrtega največjega mesta na tem kontinentu, živalskega vrtu, mestnih parkov, plaže in znamenitega otoka Rottnest kjer živijo quokke (žal ne poznam slovenskega izraza za to prečudovito redko žival), mi je preostalo le še, da po nekaj dnevnem primanjkljaju pritiskanja na plin to storim v avstralskem stilu.
Na severu malce več kot dvomilijonskega Pertha se nahaja znamenito dirkališče Barbagallo, ki z ekipo V8 Drive day ponuja nepozabno izkušnjo z njihovimi tradicionalnimi V8 dirkalnimi bolidi. Nemudoma sem se odločil, da jih pokličem za več informacij in hitro sem prišel do dogovara, da dan prežim kar s celotno ekipo.
Dirkališče Barbagallo je leta 1992, po sponzorskem vložku, dobilo ime po lokalnem dirkaču in poslovnežu Alfu.
Petkovo jutro sem spakiral vse kovčke v Victoria Parku kjer sem bival in se, zame neznačilno, a za spremembo poživilno, z javnim transportom – vlakom, odpeljal proti dirkališču. Zadnji del poti sem opravil s taksijem.
V8 Drive day ekipa me je že pričakala, toplo sprejela in predstavila člane ekipe. Grant, ki je med drugim tudi nekdanji zmagovalec 24 urne dirke v Dubaju v svojem razredu, je poskrbel za predstavitev 2,42 kilometra dolge proge, dirkalnik in način vožnje.
Volan na desni. Dirkaški sedeži, varnostna kletka in odličen zvok V8 motorja. Zgolj nekaj detajlov avstralskega načina dirkanja…
Dirkalnik, ki mi je bil dodeljen se je imenoval Holden Commodore V8 Touring car. Ne gre ravno za pravšnji Supercar, ampak za najboljši možen približek. S šestimi litri prostornine in 350 kW moči (470 KM) je obljubljal veliko zabave. V vednost je bilo potrebno vzeti, da se ponaša s kar 1,8 tone čiste mase.
V Evropi smo bolj navajeni šibkejših, a tudi precej lažjih dirkalnikov, kot je denimo Clio Cup. Najbolj pa me je bodlo dejstvo, da bom prvič opravljal z avtomobilom, ki ima volanski obroč postavljen na desno stran. Kljub temu, da sem levičar, moja leva dlan še nikoli ni upravljala s šest-stopenjskim ročnim menjalnikom. Takoj, ko se mi je ponudila priložnost sem sedel v parkiran dirkalni “ute” in vadil prestavljanje. Prisedel mi je starejši, izkušeni dirkač avstrijskih korenin in delil z menoj nekaj koristnih nasvetov. Po skupinskem ogledu proge je prišel čas, da se končno namestim v dirkalnik z Grantom.
7 zavojev na 2,42 km dolge proge. Zavoji si sledijo tekoče in zahtevajo od voznika visoko mero hrabrosti, da se vanje zapodi s kar se da visoko hitrostjo.
Nikoli ne bom pozabil njegovega nasmeha, ko sem mu preko intercoma sporočil, ko sva speljala na progo, da prvič vozim avtomobil z vozniškim sedežem na desni. S kar malce cmoka v grlu je opazoval, kako sem zapeljal na progo v prvi zavoj in ob tem prestavljal.
V spoznavnem krogu sem predvsem želel na lastni koži spoznati kako poteka linija proge in prestavljanje. Medtem, ko mi je prestavljanje šlo tekoče, me je presenitlo dejstvo, da je potrebno prestavno ročico močno potisniti v prestavo, “da zagrabi”.
Karakteristika proge s sedmimi zavoji omogoča zelo tekočo vožnjo, kjer je potrebno težek dirkalnik voziti tekoče, kar se da umirjeno brez hitrih potez. Ko ti rit pobegne, je težko popravljati. Višinske razlike med deli proge so poskrbeli še za dodatno pospešitev že tako visokega srčnega utripa.
Kot na pravi dirki mi je padel mrak na oči. Kot konj s plašnikimi na očeh, sem svojo pozornost usmeril le še na en cilj. Prehiteti!
Grantovi nasveti so mi veliko pomagali. Iz zavoja v zavoj sem čutil več samozavesti in hitreje in hitreje vstopal v vsak naslednji zavoj. V nekem trenutku sem zavoj pred seboj opazil dirkalnik. Malce kasneje sem opazil, da je v naslednji zavoj vstopil precej izven linije. Grantovi uporabni nasveti, ki so prihajali skozi celoten potek vožnje so izginili. Padel mi je mrak na oči. Kot konj s plašnikimi na očeh, sem svojo pozornost usmeril le še na en cilj. Prehiteti ga. Na najdaljši ravnini sem ga že skoraj ujel, namreč skozi hitre zavoje sem uspel obdržati višjo hitrost. Odločil sem se, da ga v naslednjem krogu dohitim, mu diham za ovratnik do te ravnine in ga pred vstopom v hiter desni zavoj na šartno ravnino tudi prehitim. Naredil sem vse po svojem načrtu. Grant je nekaj govoril, mrmral, a sem vse preslišal. V šestem zavoju sem že dihal njegov izpust. Slišal rjoveči V8 dirkalnik pred seboj. Ostro sem pospeševal, prestavil v višjo prestavo nakar… Grant me je boksnil v ramo: “Hey mate, you need to pull down.” Pustil sem, da je ponovil, da sem dojel, da je moj čas potekel. Zapeljati sem moral v bokse. Nasmehnil se mi je in dejal, da sem imel mrak na očeh, da se mi vidi, da je v meni dirkaško srce.
Kasneje sem se mu pridružil še kot sopotnik, da mi pokaže kako to dela profi. Kljub temu, da sem menil, da sem za prvič vozil dobro, sem se po njegovi vožnji odločil, da pač mojega onboard posnetka ne bom nikjer objavljal. Sem bil svetlobna leta počasnejši od asa, kakršen je on. “Kapo dol” bi rekel Katanec.
Na koncu dne sem se ponovno z vlakom odpeljal v center, srečal prijatelja, imel v miru večerjo, kaj drugega kot morsko hrano, in se odpravil na letališče kjer me je pod vodila naprej v Sydney…
Avto.Over.Net fotozgodbam lahko sledite tudi na Instagram profilu @avtoovernet in @iztokfranko. Prispevki iz Dubaja nastajajo v sodelovanju s @CarbonOctane.
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
