Vladimir Stankovič je eden izmed najbolj prepoznavnih slovenskih dirkačev v Evropi. V svoji karieri je nanizal številne uspehe, tako doma, kot na tujem in defenitivno velja za enega največjih promotorjev slovenskega avto športa.

Pred začetkom nove sezone smo mu zastavili nekaj vprašanj (nanašajo se na dosedanjo kariero, prihodnje načrte – tudi “Masters” (!), stanje avto športa v Sloveniji in še nekatere dodatne zanimivosti), za katere upamo, da bodo spodbudila kakšno nadaljnjo debato.

Kako se spominjate vaših prvih dirkaških kilometrov?

“Svoje prve dirkalne kilometre sem doživel za volanom doma predelanega Yuga takratne nacionalne klase (1150 N). Na rabljenih gumah in z obilico tehničnih težav mi je uspelo uvrstiti se na dirko. To je bil izjemen uspeh, ker je konkurenca bila strašanska – več kot 40 dirkalnikov v skupini! Krstni nastop na krožni dirki v Kragujevcu nisem končal zaradi okvare motorja. Že prvi dan dirkaške kariere sem spoznal blišč in bedo dirkanja, ki me, roko pod roko, spremljata v preteklih 23 letih.”

Kateri dirkalnik, ki ste ga vozili do sedaj, vam je ponudil največ užitka?

“Vsak dirkalnik je zgodba zase. Ultimativni dirkaški izziv je pognati dirkalnik do skrajnjih meja, pa naj si gre za Yuga ali formulo 3000. V svoji karieri sem nastopal z 38 različnimi dirkalniki, nekateri izmed njih so mi bolj zlezli pod kožo, nekateri manj. Lahko izspostavim Ford Escort Cosworth skupine N (1995), Opel Astro skupine N (1996), formulo 3 Dalalra 392 (1997), formulo 3000 Reynard KL01 (v njem sem se izvrstno počutil!) in Osello FA30. Slednja je bila posebno poglavje v moji karieri tudi zato, ker sem imel podporo vrhunskega profesionalnega moštva.”

Katera je vaša najljubša gorsko hitrostna dirka (oz. proga) na kateri ste tekmovali?

“Težko bi izbral eno samo. Mojih top 5 so: Rechberg (A), Ilirska Bistrica, Šternberk (CZ), Gorjanci in Buzet.”

Kaj štejete za vaš največji dosedanji dirkaški uspeh?

“Kljub velikem številu naslovov prvaka, teh se je nabralo že 15, ima posebno mesto v mojem spominu zmaga v skupni uvrstitvi v avstrijskem St. Antonu leta 2004. Takrat sem v izjemno težkih pogojih in ob močnem dežju deklasiral evropsko konkurenco. Na sploh sem mnenja, da so vrhunci dirkaške kariere posamezne vožnje in ne osvojeni naslovi, ki so le skupek številnih faktorjev in niso v celoti pogojeni z vrhunsko vožnjo.”

Kateri bi bil vaš sanjski dirkalnik, za volan katerega bi sedli?

“Osella FA30 V8 Mugen.”

Kdo je za vas najboljši evropski »gorsko hitrostni« dirkač?

“V tem trenutku Simone Fagiolli, ki je skupaj s svojo Osello nepremagljiv zadnjih 5 let.”

Kako ocenjujete organizacijo slovenskih gorsko hitrostnih dirk?

“Slovenske gorsko hitrostne dirke sodijo med najbolj organizirane v Evropi. Tega se prepogosto ne zavedamo ali, kar je še huje, tega ne spoštujemo dovolj. Smo v samem vrhu ko gre za delo sodnikov, direktorjev dirk, tehnične komisije in vse ostalih entuzijastov, ki vedno znova presenečajo s profesionalnostjo in požrtvovalnostjo.”

Kakšni so vaša vizija oz. načrti za sezono 2014 in dolgoročno?

“Še naprej ostajam v enosedežnih dirkalnikih, dolgoročni cilj pa je vsekakor naslov evropskega prvaka. Do takrat, kot sem že povedal, je moj cilj iskati perfekcijo v vsaki posamezni vožnji.”

Kako ocenjujete prihodnost slovenskega gorsko-hitrostnega prvenstva in kdo/kaj bo, po vaše, pri določanju le-te odigral/o ključno vlogo?

“V tem trenutku je prihodnost slovenskega avto športa vse prej kot rožnata. Smo verjetno edina država v Evropi brez dirkališča, tudi število gorskih dirk in rallyjev v Sloveniji je nezadostno.  Če temu dodamo ostareli vozni park, ki ne premore atraktivnih dirkalnikov, je potem popolnoma razumljivo, da upada tudi zanimanje gledalcev, ki jih, vsaj k gorskim dirkam, še vedno pritegne močna mednarodna udeležba. Recept za razvoj avto športa je zelo preprost, kljub temu se zdi, da je pri nas neursničljiv – povezava avto športa z mediji,  gospodarstvom in ustreznimi državnimi inštitucijami. To so trije stebri, ki v razvitem svetu avtomobilizem povzdvigujejo na raven gospodarske panoge. Seveda, krovna avtomobilistična zveza nosi največjo odgovornost za razvoj tega športa, a je, žal, v trenutni gospodarski in politični situaciji brez vsake moči. Zato v doglednem času ne pričakujem vidnejšega napredka in le posamezni entuzijasti bodo tisti, ki bodo na svojih plečih nosili razvoj slovenskega avto športa.”

Kakšno vlogo v razvoju »gorsko hitrostne« panoge avtošporta bo po vaše imel novoustanovljeni evropski »Masters«? Si želite v prihajajoči sezoni tam nastopiti?

“Gorski Masters je zapoznelo priznanje FIA-e gorsko hitrostnem dirkanju, ki je zelo popularno po vsej Evropi in pritegne izjemno število gledalcev, kljub skorajda sistematski medijski ignoranci. Nastopa na letošnjem Mastersu v Luksemburgu si zelo želim, ravno tako se bom potrudil, da, v okviru svojih skromnih moči, prispevam k temu, da bi v prihodnjih letih Masters gostili tudi v Sloveniji.”

Vladimirju Stankoviču v prihodnosti želimo vso srečo pri uresničevanju začrtanih poti!