Veliki družinski enoprostorci so se že dodobra zasidrali v srcih družin in tistih, ki jim je vsak kubični centimeter prostora dragocen, saj jih glede prostornosti, prilagodljivosti in uporabnosti nihče ne prekaša. So torej avtomobili, ki ponujajo več kot zgolj premagovanje kilometrov, ko skupaj z družino ali prijatelji odkrivamo nove poti in kraje. Zdi se, da so avtomobilska podjetja zadovoljna s konceptom klasičnega enoprostorca, ki se je uveljavila skozi zadnja desetletja, zato se ne zgodi prav pogosto, da bi kdo odkril kaj presenetljivo novega. Po preverjeni poti stopata tudi nedavno osvežena mazda MPV in hyundai trajet.
Skromni kozmetični popravki
Tako trajet kot MPV sta s koncem lanskega leta dočakala nekaj oblikovnih popravkov, da bi se lažje prikupila tistim kupcem, ki ob nakupu avtomobila vsaj delček svoje pozornosti namenijo obliki. Zaradi skromnosti posega pa je takšno upanje bolj jalovo. Prvi MPV-ju, ki je na 
evropski trg zapeljal že leta 1990 in se ponaša z novo peterokotno masko motorja, novimi odbijači, lučmi in blatniki, je bila osvežitev temeljitejša. Avtomobil deluje bolj sodobno in všečno in je precej bolj po mojem okusu kot prej. Povsem drugače se je stvari lotil Hyundai, ki je trajetovo zunanjost okrasil le s kromirano masko motorja in novimi žarometi pod prosojnim steklom. Korejec z dolžino 4695 mm ostaja krajši od mazde, ki pa s 4775 mm ne ponuja bistveno več prostornosti v potniški kabini, saj je medosna razdalja pri mazdi (2840 mm) le za centimeter daljša od tiste pri hyundaiu (2830 mm).
Pri prilagodljivosti skoraj izenačena
Med glavna pričakovanja kupcev pri nakupu enoprostorca sodijo predvsem prilagodljivost in prostornost. Tako trajet kot MPV pri tem poglavju ne razočarata. Slednji ponuja razporeditev s šestimi sedeži, ki jo pri Mazdi imenujejo “karakuri”, ime pa je dobila po tradicionalnih japonskih škatlah z umetelno izdelanimi lutkami, ki se na prvi pogled zdijo prevelike za velikost 
same škatle. Srednja sedeža je moč pomikati naprej in nazaj, desnega tudi v stran za lažji vstop na zadnja sedeža, po potrebi pa ju je moč zlahka vzeti iz vozila, ali pa samo preklopiti naprej. Testni trajet je bil po drugi strani v popolni sedežni postavi, tako kot pri MPV-ju je tiste v drugi in tretji vrsti mogoče preklopiti naprej in brez večjih težav odstraniti iz vozila. Večjo prizadevnost zahteva le njihovo nameščanje. Srednjo vrsto sedežev prav tako lahko vzdolžno pomikamo. Z vsemi sedeži v trajetu ostane 304 l prtljažnega prostora (2716 l v “tovornem modusu”), podobno se z 294 l oziroma 2745 l odreže MPV, ki pa ima to prednost, da se tretja vrsta sedežev zloži v dno z nekaj preprostimi koraki.
Svetlo ali temno?
Za udobje potnikov je v obeh tekmecih dobro poskrbljeno. Oba se ponašata z udobnimi in izdatno odmetjenimi sedeži, ki so v trajetu nekoliko mehkejši, poleg tega pa Korejec tudi ne ponuja dovolj vzdolžnega pomika v prvi vrsti. Sicer sta oba tekmeca v osnovi solidno opremljena. Oba ponujata klimatsko napravo, ABS, prednji varnostni 
blazini, električna stekla, meglenke, daljinsko centralno zaklepanje, tu pa se vzporednice več ali manj končajo. MPV v tem poglavju – sicer za višjo ceno – ponuja več, trajeta v različici top-k prihiti z elektronsko porazdelitvijo zavorne sile, stranskimi varnostnimi blazinami, CD-predvajalnik, športnim usnjenim volanskim obročem in še bi lahko naštevali. Tudi mazdina izdelava in plastika je boljša, zato pa se Hyundai odkupi s solidnimi odlagalnimi možnostmi in samodejno klimatsko napravo, japonka ponuja le ročno. Potniška kabina je pri obeh nekoliko osvežena, v trajetu zaradi svetlo sive plastike in sedežnih prevlek prevladuje občutek zračnosti in prostornosti, notranjost MPV-ja je za moj okus nekoliko pretemna.
MPV bolje poskrbi za voznika kot trajet
Na cesti je razlika med obema tekmecema najbolj očitna. Medtem ko je za trajet značilna predvsem umirjena in mehka vožnja, je MPV precej bolj vozniško orientiran in ponuja kar nekaj užitkov tistemu, ki sedi za natančnim in neposrednim volanskim obročem. To ne pomeni, da je mazdino podvozje grobo in neudobno, ravno nasprotno, pohvalimo lahko rahločutno in harmonično 
uravnoteženost blažilnikov, kar ni le značilnost MPV-ja, temveč tudi drugih mazdinih modelov, zlasti mazde6. Prevladuje občutek lahkotnosti, ki nikakor ne izdaja 2,3 tone največje skupne teže, pohvaliti gre tudi solidno natančen in lahkoten menjalnik, kar pa je po drugi strani slabost Korejca, ki z nenatančnostjo ne sodi v isti razred. Tudi posreden volanski mehanizem in zavore sodijo kakovostni razred niže, blažilniki so nastavljeni mehkeje, kljub temu pa trajet ni pretirano nervozen pri hitrem menjanju smeri. Mazdine zavore učinkovito ustavijo 1,8 t suhe teže, čeprav so diski nameščeni le spredaj, medtem ko na zadnji osi za zaviranje skrbijo bobnaste zavore.
MZR-CD : CRDI = 1 : 0
Eden izmed glavnih mazdinih adutov je 2.0-litrski dizelski motor MZR-CD, podprt s turbinskim polnilnikom z variabilno geometrijo polnjenja ter sistemom skupnega voda Common Rail. Razvije odločnih 100 kW oziroma 136 KM pri 3.500 vrtljajih na minuto in 310 Nm največjega navora, ki je na voljo pri 2.000 vrt./min. Položna krivulja navora omogoča lagodno vožnjo tudi pri polni obremenitvi vozila. Moč se tako kot pri trajetu na prednja kolesa 
prenaša preko petstopenjskega ročnega menjalnika. Slednjega poganja nekoliko šibkejši dizelski agregat z enako prostornino in tehnologijo vbrizga po skupnem vodu, ki zmore 82 kW/112 KM pri 4.000 vrt./min in največ 255 Nm navora pri enakih vrtljajih kot MZR-CD. Nižje številke v praksi pomenijo zmernejše vozne zmogljivosti, nižjo prožnost, slabše pospeške 14,2 s (MPV 12,8) in nižjo končno hitrost, poleg tega pa je hyundaijev dizel tudi glasnejši. Mazdin motor je kljub temu pri porabi skromnejši, predvsem zato, ker zaradi večje prožnosti ne zahteva toliko priganjanja.
Če varčujete, Hyundai, če ne, Mazda
Trajet si torej kljub vsem pomanjkljivostim zasluži pohvale, ki grejo predvsem na račun zelo ugodne cene 5,4 milijona slovenskih tolarjev. Njegove prednosti so tudi prostornost, prilagodljiva potniška kabina in serijska oprema, ki zajema bistveno. Nezahtevni vozniki se ne bodo pretirano pritoževali nad ne najsodobnejšo tehniko, ki se odraža pri slabših voznih zmogljivostih in večji glasnosti motorja, ki jih mazdin MPV kljub letom z lahkoto prekaša. Če se torej sprijaznite z dobrim milijonom več (6,6 mio SIT), je MPV s harmoničnim podvozjem, zmogljivim in varčnim motorjem, sodobnejšo zunanjostjo in kakovostnejšo izdelavo nesporno vreden vaše naklonjenosti.
Foto: Miloš Milač
