Na tem avtomobilu je vse majhno. Kolesa, mere, sedeži, prtljažnik, kot da bi bil ustvarjen za Liliputance. Ali pa milo rečeno za nezahtevne. Ob tem se seveda kar samo od sebe postavlja vprašanje, koliko zahteven je vendarle lahko kupec, ki je za avtomobil, pa čeprav za mestnega malčka, pripravljen odšteti dva milijona slovenskih tolarjev? Dober primer relativizma, ki pa so mu pri slovenskem zastopniku za vozila Hyundai dodali majhno, komaj vidno zvezdico. Ta oznanja, da imajo kupci pri menjavi staro za novo dodatnih 220.000 tolarjev popusta. Malce bolje!

Udobneje po višini kot po širini

Toda verjetno ni prav veliko takih kupcev, ki bi ob nakupu avtomobila, ki v dolžino meri vsega 3,56 m tja pripeljali dosedanjega jeklenega sopotnika. Razen v primeru, da gre za drugi ali celo tretji avtomobil, ne pa glavno družinsko kočijo, od katere zahtevamo precej več prostora in uporabnosti. Za malčka, ki je bil tokrat predmet našega preizkusa, to seveda ne velja, čeprav je treba priznati, da so Hyundaijevi inženirji pri izrabi skromnih mer pokazali veliko mero iznajdljivosti. Tako je popolnoma izvedljivo peljati poleg sebe še tri potnike, ki uživajo več prostora po višini, kot po širini, ki meri plašnih 1525 cm. Sicer skromne sedalne površine ob tem delujejo dovolj čvrsto, čeprav ne ponujajo nobene bočne opore, zato hitre ovinke prej ko ne odsvetujem.

Vrnitev v preteklost

Voznika pričaka delovni prostor, ki spominja na zgodnja avtomobilska devetdeseta. Trda plastika, drsniki namesto vrtljivih gumbov, gole police namesto zaprtih predalov, dolga prestavna ročica in obloge iz modnih revij preteklosti. Majhnost v tem primeru po eni strani pomeni priročnost, saj so gumbi in stikala brez težav dosegljivi, po drugi pa utesnjenost, saj mojih 184 cm nikakor nisem bil sposoben spraviti v udoben in neutrujajoč položaj. Verjamem, da tisti z nižjo rastjo s tem ne bi imeli toliko opravka in se ne bi jezili nad odločno premajhnim pomikom voznikovega sedeža, pa vendar, saj so avtomobili namenjeni vsem, mar ne? Tudi izdelava pušča nepotešene želje, posebej pri zatikajočih se okroglih zračnikih, ki jih le stežka vrtimo in usmerjamo v želeno smer. Paket opreme GLS/KLIMA predstavlja naprednejšo izbiro (osnova se imenuje GL), zajema pa od klimatske naprave in deljive zadnje klopi do daljinskega centralnega zaklepanja in dveh varnostnih blazin, radio s CD predvajalnikom je potrebno doplačati, protiblokirni zavorni sistem pa na seznamu doplačilne opreme iščemo zaman.

Dizelskega motorja Atos Prime ne ponuja

Že mere nakazujejo, kam Atos Prime pravzaprav sodi. V mestu se bo s svojo izjemno okretnostjo zelo dobro znašel, če že ravno ne bo tako uspešen pri parkiranju kot smart za dva. Pa vendar obstaja še veliko, predvsem starejših voznikov, ki se tudi na daljše poti odpravljajo z avtomobili tipa Maruti&Co, kamor z novejšim datumom rojstva sodi tudi tokratni kandidat. Imajo pač nekoliko drugačen, ali pa skromnejši okus, in cenijo druge stvari, kot tisti, ki smo se glede tega že razvadili. Ena od teh je odlična preglednost, ki jo omogoča »pravokotna« karoserija s strmo odsekanim začetkom in koncem ter velikimi pokončnimi steklenimi površinami. Druga je enostaven vstop in izstop iz vozila, tretja pa bi lahko bila poraba, pa ni. Namesto varčnega sodobnega dizla se pod pokrovom nahaja 1.1-litrski bencinski štirivaljnik, ki z 1.336 kg največje skupne mase nima lahkega opravila. Če se vozite sami, je Atos s 43,3 kW/ 59 KM in 90 Nm navora pri 2.850 vrt./min še dokaj poskočen, toda ob predpostavki, da intenzivneje dodajate plin in pogosteje rokujete s solidnim petstopenjskim menjalnikom. Rezultat pa sta glasnost in višja poraba, ki je na preizkusu večinoma presegala šest litrov in pol. Kaj več kot toliko dinamike atosovo, k pretiranemu nagibanju nagnjeno podvozje in zelo posreden ter neobčutljiv volanski mehanizem tudi ne dovoljujeta.

Zadnja prenova premalo temeljita

Atos Prime pri prepričevanju kupcev zagotovo ne bo imel lahkega dela. Z njegovo zadnjo prenovo bi lahko postal dosti več, na primer dostojen konkurent Fiatovi pandi ali kii picanto, pa mu zmanjka sape. Če že notranja oprema zaradi dejstva, da gre za najnižji in s tem tudi najcenejši avtomobilski razred, z malce ponižnosti preživi kritiko, pa tega ne zmore pomanjkljiva tehnika. Če se vrnemo k uvodu tega članka, lahko ugotovimo, da obstajajo vozniki, ki so se s tem pripravljeni sprijazniti, ob upoštevanju prednosti, ki jih prinaša, pa lahko zanje Atos Prime pomeni celo zanimiv nakup. Res pa je, da je konkurenca tudi tod in da najmanjši Hyundai ne predstavlja najbolj cenovno ugodne ponudbe.

Foto: Miloš Milač, Mitja Koželj