Alfa GT je tipična predstavnica te italijanske, športno poudarjene znamke. Oblikovno nadgrajuje dosedanje modele, a kljub svoji ekstravagantnosti zaradi privlačnosti ostalih alf ne izstopa toliko, kot bi lahko pri kakšni drugi znamki. Tehnično temelji na alfi 156, v različici 1,9 JTD M-jet pa smo jo preizkusili z novim turbodizlom, ki je svoje mesto našel tudi pod motornim pokrovom nekaterih drugih koncernskih avtomobilov.

Poudarjene tradicionalne poteze

Pod obliko alfe GT se je podpisal Bertone, pri svojem delu pa je uporabil znane, a poudarjene hišne elemente. Kromirana trikotna sprednja maska se še globlje zajeda v sprednji odbijač, na vsaki strani pa jo obdajata dodatni odprtini za zajem hladilnega zraka v stilu alf GTA. Sprednji žarometi so oblikovno prepoznavni, prav tako tudi majhna (in slabo pregledna) ovalna vzvratna ogledala. Nizka in mišičasta silhueta se dinamično dviguje proti zadnjemu delu avta, kupejevsko spuščajoča se streha pa se zaključi v kratkem zadku z majhnimi in tankimi zadnjimi lučmi. Nekoliko zmoti le velika in pusta površina vrat za zapiranje prtljažnega prostora, na levem spodnjem delu odbijača pa izstopa ovalna kromirana izpušna cev. Celostno podobo alfe GT zaokrožujejo tudi poudarjeni blatniki s 16-palčnimi platišči z oblikovno evolucijo alfinih krogov.

Za višjerasle utesnjena potniška kabina

Domačnost potniške kabine zaznamuje armaturna plošča, vzeta iz alfe 147 in udobni usnjeni športni sedeži. Sedi se nizko in ergonomija je opazno boljša kot pri ostalih alfah, a višjerasli bodo glavo vseeno tiščali v nizek strop. Voznikov sedež je sicer nastavljiv po višini, a njegov najnižji položaj je vseeno previsok. Dostop do zadnje sedežne klopi je precej težaven, saj se voznikov sedež ob prevračanju naslonjala ne pomakne tudi naprej, pa tudi sicer zadaj prostora ni v izobilju. V različici distinctive je oprema bogata, saj poleg popolne varnosti in elektrike serijsko obsega že omenjeno usnjeno oblazinjenje, poleg tega pa še vrhunsko ozvočenje Bose z radijem in MP3 predvajalnikom.

Prožen turbodizel z manj športnimi užitki

1,9-litrski M-jet motor je soliden izdelek z največjo močjo 150 KM pri 4.000 vrtljajih in navorom 305 Nm pri 2.000 vrtljajih, a turbodizel se nekako ne sklada s športno filozofijo alfe GT. V nizkih vrtljajih je čutiti značilne tresljaje, pa tudi sicer je vseskozi dobro slišen. Na športno vrtenje lahko pozabite, saj priganjanje preko štirih tisočakov nima pravega pomena, zato pa motor razveseli s prožnostjo med dva in štiri tisoč vrtljaji na minuto. Tako motorizirana alfa GT od nič do sto kilometrov na uro pospeši v 9,6 sekunde, največja hitrost znaša 209 kilometrov na uro, na testu pa je porabila 7,5 litra plinskega olja na sto kilometrov.

Čvrsto športno podvozje se dobro počuti predvsem v ovinkih

Alfa GT temelji na nekoliko prilagojenem in učvrščenem podvozju alfe 156, kar v primerjavi z njo pomeni še boljšo oziroma že kar vrhunsko lego v ovinkih. Športno trdo vzmetenje sicer precej neravnin s ceste prenese na telesa potnikov, po drugi strani pa ima pri vožnji po ravni, a grbinasti cesti kar nekaj težav z držanjem smeri. Bolje se torej počuti pri priganjanju skozi ovinke, kjer je meja zdrsa zelo visoka, po potrebi pa vmes diskretno poseže ESP. Šeststopenjski ročni menjalnik lahko označimo kot soliden izdelek.

Alfa GT 1,9 JTD M-jet distinctive za slabih sedem milijonov

Alfa GT je v kombinaciji 1,9 JTD M-jet distinctive s ceno 6,97 milijona tolarjev predvsem čustvena odločitev, bolj racionalni alfisti pa bi posegli po modelu 156 oziroma 156 SW. Alfa GT je namreč dražja za 1,3 oziroma okrogel milijon tolarjev, a je tudi za okoli 650 tisočakov bolj bogato založena z opremo. Privlačne, že skoraj erotične obline v praktično enakem tehničnem paketu dobite v vsakem primeru. Alfi GT bi po značaju vsekakor bolj pristajal bencinski motor, po drugi strani pa je bencinska različica 2,0 JTS (166 KM) le 100 tisoč tolarjev cenejša od dizelske.

Foto: Miloš Milač