Najpomembnejši trg za terenske poltovornjake oziroma pick-upe je Amerika, medtem ko je njihov delež na evropskem avtomobilskem trgu precej manjši. V Sloveniji se jih letno proda okoli sto. Dobro polovico prodaje predstavlja mazda B2500, preostanek pa si razdelita nissan pick-up in mitsubishi L200. Od letos dalje je v Sloveniji na voljo tudi ford ranger, ki pa ni nič drugega kot mazdin dvojček z modrim ovalom na sprednji maski. Ford s prodajnimi številkami ne posega resneje na slovenski trg pick-upov, prav tako kot tudi ne druge znamke, kot je na primer toyota hilux. V primerjalnem testu smo preizkusili glavne tri igralce v njihovih najbolj bogato opremljenih različicah, mazda B2500 4WD TE, mitsubishi L200 2,5 TD GLS zero in nissan pick-up 2,5 Td navara.

Mitsubishi oblikovno robusten, nissan zaobljenih potez, mazda manj izrazita

Vse tri pick-upe smo testirali v različicah z dvojno kabino in s po dvojim vrati na vsakem boku. Kljub enaki zasnovi in približno enaki zunanji dolžini petih metrov pa se med seboj razlikujejo predvsem v oblikovnih podrobnostih. Mitsubishi je izmed vseh treh najbolj robusten in oblikovno brezkompromisen, obenem pa je tudi v celoti najvišji. Nissan je prav tako visok, a nekoliko bolj zaobljenih potez, manj skladna s celostno podobo pa je nizka streha. Mazda je najnižja in obenem najmanj pogumno in najmanj izrazito začrtana med vsemi tremi, nekoliko se ji namreč poznajo tudi leta. Na sprednjem delu je s poudarjeno kromirano masko najprivlačnejši mitsubishi, veliko kroma na maski nudi tudi nissan, mazdina maska pa je enostavnejša in poudarjena zgolj s kromirano letvico na vrhu. Pogled z zadnjega dela razkrije najbolj skladno podobo nissana, mitsubishi je z majhnimi lučmi in manj posrečenim razmerjem med višino in širino manj skladen, oblikovno najenostavnejša in najmanj izstopajoča pa je zopet mazda. Mitsubishi je torej oblikovno najbolj skladen in obenem robusten, nissan je bolj zaobljenih potez, medtem ko je mazda oblikovno manj izrazita.

Nissan stavi na prostornost, mitsubishi na ergonomijo, mazda nudi dober kompromis

Mitsubishija v potniški kabini izmed vseh treh pick-upov zaznamuje najbolj privlačno oblikovana in iz najkvalitetnejše plastike izdelana armaturna plošča, opazno najboljša ergonomija in obenem najbolj utesnjena sprednja sedeža ter malo odlagalnih mest za drobnarije, se pravi značilnosti premium vozil. Najprostornejši je nissan, a ponuja tudi najslabšo ergonomijo za volanom. K temu največ prispeva prenizko nameščen sedež in skoraj vodoraven položaj voznikovih nog ter prevelik volanski obroč. Plastika je povprečne kvalitete, število predalov za drobnarije pa je zadovoljivo. Mazda je s prostornostjo na sprednjih sedežih nekje na sredi, prav tako z ergonomijo, razveseljivo veliko pa je odlagalnih mest za drobnarije, k čemur pripomore tudi pod volan nameščena ročica parkirne zavore. Zadnja sedežna klop je v vseh treh pick-upih bolj zasilne narave. Še najmanj udobna je zaradi nizko nameščenega sedalnega dela (tiščanje kolen pod brado) v nissanu, prav tako pa utegne zmanjkati prostora za glavo. Mitsubishi je prav tako utesnjen, a nudi nekoliko udobnejše sedenje, v mazdi pa je prostora nekaj centimetrov več tako za kolena kot tudi glave potnikov. Mitsubishijeva potniška kabina je tako najmanjša a obenem ergonomsko najbolj dodelana, mazda je dober kompromis med udobjem in ergonomijo (tudi na zadnji klopi), nissan pa stavi na prostornost na sprednjih dveh sedežih in ob tem zanemarja ergonomska načela.

Keson je uporaben skoraj izključno za prevoz tovora

Najdaljši keson z dolino 153 cm nudi mazda, vse tri pick-upe pa lahko obremenimo s približno 1,1 tone tovora. Ob tem mazda razveseli tudi z najnižjim nakladalnim robom, najtežjo, tri tone težko prikolico (z zavoro) lahko vleče nissan, ostala dva pa dovoljujeta vleko prikolice do 2,8 tone. Vsi trije kesoni so uporabni pretežno za tovor, prevoz bolj občutljive prtljage (kovčkov in potovalk) pa zaradi izpostavljenosti vremenskim vplivom in nepovabljenim rokam ne pride v poštev. Pri vseh pa si je mogoče omisliti tudi snemljivo plastično nadgradnjo za keson, kar močno poveča njegovo uporabnost.

TE, GLS zero in navara pomenijo najbogatejše pakete opreme

Vsi trije testni pick-upi so bili opremljeni z najbogatejšimi paketi, ki pri vseh treh zajemajo platišča iz lahke litine premera 15 palcev, kromirana in električno pomična vzvratna ogledala, električni pomik vseh štirih stekel in klimatsko napravo, s področja varnosti pa dve zračni blazini in ABS. Najbolje se je (samodejna) klimatska naprava izkazala v mitsubishiju, delovanje prav tako avtomatske klimatske naprave v nissanu je preveč zmedeno glede izbrane temperature in usmerjanja zraka, mazda pa ima le ročno, a učinkovito klimatsko napravo. Vsi trije avtomobili so opremljeni tudi s centralnim zaklepanjem, mazda in nissan tudi z daljinskim upravljalnikom. S strani ergonomije vsi trije nudijo po višini nastavljiv volan, noben pa ne po globini, prav tako ne po višini nastavljivega voznikovega sedeža. Stranske stopnice in tudi vse ostale zaščitne cevi je treba pri mazdi doplačati, pri nissanu so stopnice in dvojna cev nad kesonom serijski, mitsubishi pa se v najbogatejši stopnji opreme serijsko ponaša še z dodatnimi zaščitnimi cevmi in zaščitnimi mrežami preko luči.

Silovit nissanov, delovno orientiran mazdin in uglajen mitsubishijev turbodizel

Za pogon vseh treh pick-upov skrbijo štirivaljni turbodizli enake prostornine 2,5 litra, a z različno močjo in navorom. Občutno najmočnejši je nissanov, saj razvije 133 KM pri 4.000 vrt/min. in največji navor 304 Nm pri 2.000 vrt/min, kar zadostuje za skoraj že športne zmogljivosti, največjo hitrost 158 km/h in pospešek do 100 km/h v 13,3 sekunde. Nissanov motor je prijetno prožen preko širšega območja vrtljajev, obenem pa je tudi najbolj robusten in najmanj uglajen, ob dodajanju plina in ob hladnem zagonu tudi precej glasen, vzporedno z občutnimi tresljaji. Najbolj uglajen je turbodizel v mitsubishiju, njegova največja moč pa pri 4.000 vrt/min. znaša 115 KM, največji navor 240 Nm pa doseže pri 2.000 vrt/min. V nižjih vrtljajih je motor lenoben, vendar se rad zavrti v športno visoke vrtljaje, kjer pa še vedno ostaja dovolj tih in ne povzroča pretiranih tresljajev. Tako motoriziran mitsubishi doseže največjo hitrost 152 km/h. Nekoliko starejše zasnove in obenem najšibkejši je mazdin turbodizel, največjo moč 109 KM pa doseže pri 3.500 vrt/min. in največji navor 266 Nm pri 2.000 vrt/min. Mazdin motor je po svojih krivuljah moči in predvsem navora najbolj delovno orientiran, saj je zaloga navora dovoljšna že pod dvemi tisočaki, medtem ko mu nad tremi tisočaki in pol že močno pohaja sapa. Zaradi tega so mazdine zmogljivosti na papirju najskromnejše med vsemi tremi, saj pospešek do 100 km/h traja 23,1 sekunde, največja hitrost pa znaša 147 km/h. Mazdin motor je torej najbolj uporaben za premagovanje večjih obremenitev pri manjših hitrostih, nissan stavi na surovo moč, mitsubishi pa prepriča z uglajenostjo. Ob enakih testnih pogojih je mazdin motor popil 11,2 litra plinskega olja na sto kilometrov, mitsubishi je porabil okroglih 10,0 litra, medtem ko se je najmočnejši, nissan, zadovoljil z 9,6 litra.

Udobna mazda, športen mitsubishi in neuravnotežen nissan

Vsi trije pick-upi so opremljeni z enakim konceptom prenosa moči. Le-ta se na zadnji kolesni par prenaša preko petstopenjskega ročnega menjalnika in priklopljivega štirikolesnega pogona z reduktorjem. Tudi podvozje je pri vseh treh enako zasnovano, s šasijo, posamičnimi obesami spredaj ter togo premo in listnatimi vzmetmi zadaj. Vsi trije so opremljeni tudi z zaporo zadnjega diferenciala (nissan z avtomatsko, mazda in mitsubishi z ročno priklopljivo), na terenu pa se je zaradi višje oddaljenosti dna avtomobila od tal najbolje odrezal mitsubishi. Enako je pri vožnji po asfaltni cesti zaradi čvrstega podvozja najboljšo in najbolj suvereno lego na cesti nudi mitsubishi, a zato nekoliko slabše blaži cestne neravnine. Mazdino podvozje je nekoliko mehkejše in zato udobnejše, a po drugi strani za priganjanje skozi ovinke premalo čvrsto in dodelano, kar je še posebej občutno pri hitrejši vožnji z obremenjenim vozilom. Najslabše se je odrezal nissan, saj je njegovo podvozje neposrečen kompromis z mehkim sprednjim in izrazito čvrstim zadnjim delom. Pri nekoliko hitrejši vožnji skozi ovinke slednji že na manjših neravninah začne nevarno poskakovati. Tako kot z najboljšimi voznimi lastnostmi se mitsubishi ponaša tudi z najbolj natančnim volanom in lahkotnim menjalnikom, mazda pa je opremljena prav tako s solidnim menjalnikom, a nekoliko manj natančnim volanom. Slednji je najmanj natančen v nissanu, prav tako pa tudi dolga in med vožnjo tresoča se ročica menjalnika, ob prestavljanju pa vas zaradi njene počasnosti včasih celo utegne zamikati po dodajanju vmesnega plina.

Mazda je dva oziroma 2,5 milijona cenejša od nissana in mitsubishija

Vsi trije pick-upi so si torej med seboj v osnovi precej podobni, a obenem vsak od njih stavi na svoje adute. Mitsubishi L200 2,5 TD GLS zero je tako po obliki kot tudi po arhitekturi potniške kabine nekakšna premium izbira, ob najboljših voznih lastnostih pa je z 8,33 milijona tolarjev tudi najdražji izmed vseh treh. Nissan pick-up 2,5 Td navara stavi na občutno močnejši pogonski agregat in s tem povezane zmogljivosti, zapakirane v privlačno zaobljeno obliko, a po drugi strani preveč zanemarja lego na cesti in udobje. Stane 7,74 milijona tolarjev. Manj izrazita in oblikovno nekoliko v letih je mazda B2500 4WD TE, ki pri voznih lastnostih in udobju nudi kompromis med ostalima dvema pick-upoma. Njen največji adut pa je cena, saj je s 5,73 milijona tolarjev občutno najcenejša, tako da se mazda izkaže tudi kot najbolj racionalna izbira med vsemi tremi. Razlika v nabavni ceni dva oziroma dobra 2,5 milijona tolarjev je pač prevelika, da bi občutno močnejši motor pretehtal v korist nissana oziroma precej privlačnejša podoba in najboljše vozne lastnosti v korist mitsubishija.

Foto: Miloš Milač