Pred dvajsetimi leti se je zgodil prelom v aktivni varnosti osebnih vozil. Mercedes-Benz je v modelu S 600 kupe predstavil sistem ESP (Electronic Stability Program). ESP omogoča vozniku nadzor vozila tudi v ekstremnih situacijah. Danes je ESP del obvezne opreme vsakega vozila.

Marca 1994 so na severu Švedskem v primerjalnem testu po zasneženem jezeru preizkušali delovanje sistema ESP. Vozilo s sistemom ESP ni imelo težav pri vožnji in je poligon prevozilo brez težav. Vozilo brez sistema ESP je nenehno spodrsavalo in izgubljalo stik s podlago. Skupni razvoj Mercedes-Benza in Robert Bosch Gmbh je navdušil predstavnike medijev iz celega sveta. Manj kot leto dni za tem, natančneje aprila 1995 je sistem postal del serijske proizvodnje v modelu S 600 kupe (c140), ki je tako postal prvi avtomobil s sistemom ESP. Kmalu za tem sta bila s tem sistemom opremljena tudi limuzina razreda S (W140) in roadster SL (R129).

Prvi patent že leta 1959

Professor Fritz Nailinger, vodja razvoja pri Daimlerju, je leta 1959 predstavil patent imenovan »control device«. Namen sistema je bil preprečiti zdrs koles s pomočjo zaviranja. Ideja je ostala v teoriji vse  dokler ni prihod mikrelektronike in sistema ABS omogočil, da zadeva postane realnost. Sistem ESP je nadgradnja do tedaj razvitih sistemov, začelo se je s sistemom ABS, ki je debitiral v razredu S že leta 1978. Sledil je razvoj sistema za nadzor zdrsa pogonskih koles (ASR), ki vozniku omogoča, da ima površina kolesa nenehen stik s podlago in da ne prihaja do neželenega zdrsa.

Sodobni sistem ESP s pomočjo senzorjev premika v vozilu zaznava sile, ki delujejo na vozilo. Ko sistem zazna kritično situacijo bo najprej posegel z odvzemom moči motorja in dodatno še z zaviranjem posamičnega kolesa. Na ta način ima voznik nenehen nadzor nad vozilom. Kljub elektroniki se je potrebno zavedati omejitev zakonov fizike.

Sistem ESP je v dvajsetih letih postal del obvezne opreme vseh vozil.